Med na moj elektronski naslov prispelimi, ali pa, skoraj po službeni dolžnosti, po spletu izbrskanimi z bajramom povezanimi dogodki in prireditvami, je tudi oglas za prireditev, ki se ima zgoditi v soboto 11. septembra ob 20. uri, v ljubljanski Hali Tivoli – tretji bajramski donatorski koncert.

S plakata je mogoče razbrati, da bo ves zbrani denar (vstopnina oz. donacija je 10 evrov) “namenjen izplačilu zemljišča namenjenega izgradnji džamije v Ljubljani”. Lepo. Sam sicer sodim v verjetno precej majhno skupino tistih, ki verjamejo, da za vero človek ne potrebuje džamij, cerkva, sinagog, predvsem pa ne potrebuje verskih organizacij, a glede na to, da je večina prepričana, da potrebuje, naj bo. Verske voditelje raja pregovorno imenuje dušni pastirji, kar v nadaljevanju logičnega sklepanja izpade, da so raja ovce. Tega se ne da spremeniti in meni ne pride na misel niti poskušati. Moje mnenje je, da je džamija v Ljubljani potrebna na simbolni ravni. Kot vizualizacija dejstva, da tukaj živijo tudi ljudje islamske veroizpovedi. Sem pa prepričan, da so v Sloveniji živečim muslimanom, kakor tudi muslimanom na splošno, veliko bolj potrebne knjižnice, športni objekti, sodobni prostori za druženje, vrtci, dvorane za kulturne prireditve, kongresna dvorana, predavalnice, močna humanitarna organizacija, kot pa sama džamija.

Popis nastopajočih je takšen kakršen je. Oskusi so različni, pravijo. Ljudje tudi. Tistim, ki jim bolj pašejo turbofolk ritmi, se bodo verjetno dobro zabavali ob Šerifu Konjeviću. Upam samo, da ne bo izvajal svojih pesmi, kot so: Zabog tebe sam vino pio, Plaćam čaše razbijene, Stari krčmar zna, Hej, kafano, ostavljam te… bajram je, bi bilo nespodobno. Ostali imajo izbiro ne iti tisti večer v Halo Tivoli. Skozi zgodovino podobnih dogodkov je bilo opaziti, da so nastopajoči vedno bolj ali manj narodnjaki, kot bi nekdo želel sporočiti, da je vse skupaj v domeni ruralne publike in so tisti bolj urbani le “pain in the ass”.

In če je Šerif Konjević, pač, stvar osebnih preferenc in lastne izbire, po tistem “tko voli, nek’ izvoli”, ime druge nastopajoče je skrb zbujajoče. Lina Kuduzović. Še jaz, ki nisem spremljal talenta, ki ga ima Slovenija, vem, nisem mogel mimo tega, da je Lina zmagovalka tistega tekmovanja, zabavne oddaje, resnišnostnega šova… karkoli je tisto bilo. Čeprav je ta oddaja, Slovenija ima talent, imela svoj zvezdni trenutek. Spomnim se, finalna oddaja je sovpadala z referendumom o AS. Zvečer, ko sem iskal še dodatne informacije na POP TV, sem naletel na Janeza Janšo, ki ves potrt razlaga vse kataklizmične posledice na referendumu potrjenega AS, in na trenutek, ko ga novinarka prekine z besedami “oprostite, gospod Janša, moramo nazaj na talente”. Neprecenljivo.

Če sem takrat v razpravah zagovarjal mlado, sedemletno Lino, češ da za talent nihče me more biti premlad, da je s talentom pač tako, da ga imaš ali pa ga nimaš, da je to dar narave, sem ob pogledu na njeno ime na plakatu donatorskega koncerta, bil resnično presenečen. Negativno. Resda je Lina Kuduzović zmagovalka oddaje Slovenija ima talent, a je predvsem otrok. Sedem ali osem let star otrok. Prepričan sem, da si ni sama domislila tega, da bo nastopala na tem (ali katerem koli drugem koncertu). Če pa je, pa ni, sta tam njena starša, ki bi ji morala reči, da takšen dogodek ni za njo, bi ji morala pojasniti, da je ona premlada za takšne koncerte. In če te samokritičnosti nista imela starša, bi se spodobilo, bi se enostavno moralo zgoditi, da bi jim verski voditelji, da bi jim te moralne avtoritete rekle, da takšna prireditev resnično ni za sedemletnega otroka. Bi jim moralne avtoritete morale povedati, da je dobro, da svojemu otroku omogočijo prevsem otroštvo. Tako bi moralo biti. To bi se moralo zgoditi. Zakaj govorim o verskih in moralnih avtoritetah? Zaradi tega, ker je koncert namenjen zbiranju denarja za zemljišče za džamijo in zaradi tega, ker ga organizira Mladinski krog Ljubljana, ki je del Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji.

Glede na to, da v nastopu sedemletne Line Kuduzović nihče ni videl nič spornega – še več, na koncert, ki se bo začel ob osmih zvečer, se vabijo tudi otroci, eksplicitno je napisano “otroci do 10 let: vstop prost -, se ne morem znebiti vprašanja, o kakšnih moralnih avtoritetah tukaj govorim. Ali je to res tako naravno in nič posebnega, ne njenim staršem, ne vodilnim v Islamski skupnosti, da otrok nastopa v večernih urah. Ne glede na to za kakšne dobre, dobrodelne in donatorske projekte šlo. Ali cilj res upravičuje sredstva. Če da, potem je s to moralo nekaj narobe. Nekaj hudo narobe. Ali pa je le nekaj narobe z mano.