Šestkrat z glavo skozi zid

Ne vem, kje je začetek tega. Predvsem pa ne vem, kaj mi je bilo treba pristati na to. Verižni blog? Ne me basat! A vseeno pišem. Jebiga, meni se ne sme ponujati izzivov. Niti takšnih ne, da preverim, če grem lahko z glavo skozi zid. To je tako, kot bi biku mahal s kravo. Ni mi v DNK, da rečem ne. In zdaj sem tukaj. V sranju. Hvala, Robert Fras. Pred tem pa hvala, komunalc. In tako nazaj, do začetka. Ampak, če nič drugega, je dober način, da preverim, če blog še stoji. Stoji. Čeprav se je dodobra zaprašil. Toliko, da me preverja, če sem to res jaz. Daj, ne teži, jaz sem. Da te ne preselim s Siola.

In če že grem z glavo skozi zid, bom šel šestkrat. Ker lahko. Bosanska je.

Bosanec. Sem. In to vedno poudarim. Še posebej zato, ker pravijo, da Bosancev ni. Baje so samo Bošnjaki, Srbi in Hrvati. Pazi, ni nas. Jebem vam jaz, ki me ni, vse po spisku. Od do. Kakšen je ta Bosanec, ki ga ni? Verjame v Boga, ali pa tudi ne. Hodi v džamijo, cerkev, sinagogo. Rad potegne iz steklenice, ali pa sploh ne pije. Ime mu je Mujo, Mate, Marko… Rad ima ženo, tudi sosedovo. Ko ga zadane glasba, razbil bi vse, kar mu pride pod roke. In ko ti reče “pa kje si, pička ti materina, nisem te videl sto let”, je vse ena sama pozitiva, do zadnje besede. To vedno poudarim. Sem, čeprav pravijo, da me ni.

Ženske. Lepe, malo manj lepe, visoke, nizke, črnolase, blondinke, rdečelase, rjavolase, dolgolase, kratkolase, suhe, debele, idealnih mer, A, B, C, D, E, F, z doktorati, brez šol, vesele, žalostne, manične, depresivne, starejše, mlajše, bele, črne, rumene, divje, mirne, vernice, ateistke, leve, desne, sredinske, gobčne, tihe, seksualke, aseksualke, poslovne, gospodinje…

Knjige. Rad jih berem. Pri knjigah imam samo en problem. Preveč jih je za prebrati. Največ časa mi vzame izbira. Ko se postavim pred knjižno polico, sem hujši od najhujše ženske, ki izbira čevlje. Vsako, ki sem jo začel brati, sem prebral do konca. Čeprav so nekatere bile razočaranje. Berem sodobno leposlovje, a se zelo rad vračam tudi klasikom. Ruskim klasikom. Lermontov, Dostojevski, Tolstoj. Lermontovu še posebej. Njegovega Junaka našega časa sem prebral tolikokrat, da ga vem na pamet. Že v srednji šoli sem se našel v njem. Resda sem se od takrat spremenil, a Pečorin je še vedno visoko. Slovenski najboljši roman? Bartolov Alamut.

Verižice in zapestnice. Ne maram jih. Edina verižica, ki sem jo nosil, so bile vojaške ploščice, narejene iz nerjavečega jekla. Tista, ki je izgledala, kot bi na vrat dal zamašek iz umivalnika ali kadi. Zapestnice pa nikoli. Od nakita samo prstani. Srebrni. Zlato niti v sanjah. Smešni so mi moški s ketnami okrog vratu. Male, diskretne verižice še nekako, verige pa… marš!

Skrivanje pleše. Sem plešast. S tem je določena tudi moja frizura. Že od nekdaj se strižem s strojčkom. Na nulo. Sam. Ne potrebujem ogledala. Občutek pride z leti. Razumem, da je moškim pleša lahko travmatična in da delajo vse, da jo skrijejo. Na primer, nosijo kape. Kao, del imidža.  Ne razumem pa moških, ki plešo skrivajo s tupeji ali lasuljami. Največkrat tako brezveznimi, da so smešni. Najbolj so mi pa smešni tisti, ki si s strani pustijo dolge lase, potem pa jih dajo čez plešo. Fantje, ni na glavi, v glavi je.

Glasba. Glasbeno sem navlečen na prostor nekdanje Juge. Od nekdaj. Ne rečem, sem se fural tudi na svetovne rock, pop-rock trende, a do kosti mi je prišla le glasba od Vardarja pa do Triglava. Še najbolj sarajevska glasbena scena. Čeprav tudi zagrebška, beograjska… In priznam, tudi kakšni narodnjaški večeri. Nikoli me ni brigalo, kaj o glasbi, ki jo poslušam, mislijo drugi. Jaz jo poslušam zaradi sebe. In najboljše in najbolj globoko travmiram na glasbo na maternjem jeziku. In njegovih izvedenkah. A da znamo na tem prostoru delati pesmi za travmiranje, znamo. Poslušam vse. Čeprav, življenje je rock’n'roll, vse drugo so narodnjaki.

To naj bo to. Ni lahko izbrati stvari o sebi, o katerih bih želel pisati. Veliko lažje bi našteval tiste, ki bi jih rad skril. Dino Merlin v eni pesmi pravi “uvijek ima nešto što se šuti”. In ravno to, česar ne poveš, bi bil najboljši material za povedati. A to bo to.  Premišljujem, koga naj potunkam. Ma, hecam se, ves čas vem, koga. Njega.

  • Share/Bookmark


9 odgovorov v “Šestkrat z glavo skozi zid”

  1. pohajalka pravi:

    Haaahaaaaha, sem se nasmejala!
    Od Sarajlij se mi še dandanes najbolj dopadeta Bebek in Bregović, o Bosancih oz. da jih ni, pa še zdaj ne štekam, kako je s tem narodom.
    S plešasto bučo v zid je pa treba prav nalahko …

  2. Ketna — NuckinFuts pravi:

    [...] Safet Alibeg – (Šestkrat z glavo skozi zid) [...]

  3. pohajalka pravi:

    :(
    Ja, čist narobe sem napisala, sory. Ampak skozi zid je še težje, če nisi ravno duh, ane?

  4. Nergač » 6 vzrokov zakaj sem danes izgubil tričetrt ure časa pravi:

    [...] chef 6.02.2013 ob 18:00 ob 18:00 pod Travelling Without Moving, miks Namočil me je Safet. Verižno bloganje se mi zdi še večja traparija od verižnih mailov, ampak se vseeno [...]

  5. Peter Filec pravi:

    Še en bloger, katerega se splača brati. Sem prvič na tvoji strani, a se bom vračal.

  6. jelka pravi:

    Super, res mi je všeč to pisanje…in !Bosanec

  7. Safet AlibegSafet Alibeg pravi:

    Vidim, pritisk, da sedem za računalnik in napišem kaj novega, se stopnjuje.

  8. Mateja pravi:

    Fino za prebrat, Safet! Ja, narod, ki ga ni, pa vendar je vsakomur na jeziku…izrečen v hecu ali jezi…narod umetnikov (tako ga jaz poznam), srčnih ljudi…dolgih prijateljstev…varalic…dobrih in srčnih ljubimcev…narod, ki živi v prelepi bosanski naravi in v mestih, ki zasvojijo…tudi v tujih mestih, ki jim daje vedeti, da so…bosanci pač…čeprav jih poskušajo čutiti kod dom…narod prijateljev… Še te bom brala. Lep dan želim!

  9. S. Sonceto pravi:

    Safet, super :) super, da te lahko spet beremo yes yes!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !