Ljubav je smisao života

Tako svojo pripoved začenja bosanski raper Edin Osmić aka Edo Maajka. Pripoved o Mahirju in Almi. Sicer najboljši scenarij za film, ki ne bo nikoli posnet. Škoda. Tisti, ki hodite v kino Dvor, poglejte prvi in drugi sedež v osmi vrsti. Poglejte, kaj piše na njih (vsekakor upam, da še piše).

Tudi jaz poznam Mahirja in Almo. Svoja Almo in Mahirja. Le, da sta onadva Mojca in Amir.

Tam, v drugi polovici osemdesetih sta se spoznala. V Ljubljani. Tukaj sta živela, hodila v šolo. Ona Slovenka in on Bosanec. Mogoče je on danes Bošnjak, mogoče kaj drugega, ne vem. Vem, da smo takrat bili vsi Bosanci. Njegova starša nista bila ravno navdušena nad to ljubeznijo. Oče posebej. Da mu sin ima punco Slovenko, to pa že ne. Morala bi biti muslimanka. Če že Slovenka, pa s stisnjenimi zobmi. To je ta naša hinavščina. Lahko piješ, hazardiraš, odiraš najemnike, a to, da ti sin ima punco Slovenko, to pa je višek.

Na srečo se nista ozirala na to. Kar me je presenečalo, glede na to, da se je Amir vedno uklonil očetovi volji. In s časom je Mojca postala sprejemljiva v Amirjevi družini. Tako je tekel čas. Kot se je izkazalo, zadnji trenutki brezskrbnosti vseh nas, ki smo takrat odraščali. Jaz sem šel v vojaško šolo, Amir pa je dobil vabilo v vojsko. Na, kot se je temu reklo, služenje vojaškega roka. In, kot je bilo v navadi, šel je v drugo bratsko republiko. V Srbijo. Vojvodino, bolj natančno. V Sombor. Bilo je veliko solz, velikih besed, velikih obljub.

Čez slab mesec je sporočil, da imajo slavnostno zaprisego. Tisto, ja, vojnik taj i taj, svečano se zaklinjem… Na pot v Sombor sta se pripravljala mama in oče. In seveda Mojca. Dogovorjeno je bilo, da bodo šli skupaj. Oče bo peljal. Na dan odhoda Mojce ni in ni bilo. Po kratkem čakanju, se je oče odločil, da onadva z mamo gresta. Da ne bo več čakal. Verjetno je na prehitro obupanje vplivalo to, da Mojce ni nikoli zares sprejel. In sta šla.

Mojca je do njihove hiše prišla le nekaj minut kasneje. Gneča. Nepredvideni dogodki. Bil je to čas brez mobilnih telefonov, interneta, snovalci Facebooka in Twitterja niso bili niti v načrtih. Z grozo je spoznala, kakšna je situacija. Nikomur ni ničesar rekla. Le odšla je.

In se na dan zaprisege pojavila v vojašnici v Somborju. Do tja je prišla, tako smo izvedeli kasneje, z vlakom, avtobusom, štopom, taksijem, peš. Na vse možne načine. Grizla je kilometre, prišla utrujena kot pes, potna, zaprašena, neprespana. A prišla. Bilo je veliko solz, velikih besed. Res je, smisel življenja je ljubezen.

V Somborju je ostala toliko, koliko je Amir dobil izhoda iz vojašnice. Nekaj dni, se mi zdi. Na koncu sta se morala ločiti. Mojca v Ljubljano, Amir pa na še enajst mesecev nošenja SMB uniforme. Komaj sta se ločila. Bilo je veliko solz, velikih besed. Obljub. In priseganja, slavnostnega priseganja na večno ljubezen.

Čez en mesec je imela Mojca drugega.

  • Share/Bookmark


2 odgovorov v “Ljubav je smisao života”

  1. Tjasa pravi:

    Klinc :/

  2. mavricna pravi:

    Ha, pol pa pride zadnji stavek …..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !