Begunci

Videl sem vojno. V živo. Na prvih frontnih črtah. Včasih pred njimi, včasih za njimi. A ves čas na polno. In v tem času v živo nisem videl veliko beguncev. Sem pa videl njihove hiše, njihove posesti, njihova dotedanja življenja. Videl vse, kar človek v enem življenju lahko stlači v materialne dobrine in čez noč jih mora zapustiti, kako Bosanci znamo reči, da spasi živu glavu. In videl sem tiste, ki niso imeli te sreče.

Nekaj beguncev poznam osebno. Po kalvariji, bežanju čez noč, življenju v begunskih taborih brez minimalnih pogojev dostojnih človeka, so končali v Združenih državah in v Nemčiji. Hvaležni Američanom in Nemcem, da so jim omogočili normalno življenje, življenje brez granat, brez klanja. Za življenje, ki so ga pustili za sabo, nimajo lepih besed, potlačili so travme in zdaj so večji Američani in Nemci do pravih Američanov in Nemcev. In nimajo želje vrniti se nazaj. Pravijo, ko odhajajo nazaj v Ameriko ali Nemčijo, da imajo občutek, da odhajajo domov. Razumem jih. Vrnila se je le teta. Želi umreti na svoji zemlji, v svoji hiši. Preveč je bila navezana na bosansko življenje in se v Združenih državah ni počutila domače. Včasih mi ti moji Ameri grejo na živce. Recimo, ko ob dveh zjutraj začnejo “težiti” po Facebooku ali Skypu. Včasih pridejo prav. Recimo, ko je treba kupiti in dostaviti kakšno elektronsko igračo.

Nekaterih beguncev nisem nikoli videl. Vedel sem njihove hiše, omare, mize, hladilnike, televizije, fotoaparate, traktorje, delovna orodja, postelje, sedežne, zavese, krožnike, postan kruh, črvivo žito, zapuščene vodnjake… Videl sem njihove živali. Tavajoče prašiče, kure, gosi, pse, mačke. Videl mrtve živali v minskih poljih. Pobijal živali pred minskimi polji, da bi jih obvaroval. Mine. Da bi na njih lahko stopili ljudje. Videl sem njihove njive. Nepregledne njive polne nepobrane koruze. Videl vrtove z nepobrano zelenjavo. Videl sadovnjake polne nepobranega sadja. Videl vse, kar človek gradi celo življenje in čez noč pusti vse za sabo. Ker nima izbire. Oziroma jo ima. Beg ali strel v glavo.

Videl sem tudi tiste, ki jim ni uspelo zbežati in postati begunec. Nekoč, na nekem bojišču, kjer so mrtvi ležali, kot pozabljeno jesensko listje, se je potihem, skorajda brez besed govorilo, da je tam neka vas, kjer po hišah ležijo pobiti ljudje. Preveril in potrdil nam je nekdo, ki smo ga ljubkovalno imenovali patolog. In smo šli incognito preveriti. Hiše so stale, nekatere celo nedotaknjene. Prazne. Hladilniki, televizorji in vse drugo, kar se je dalo odnesti, je končalo v nekih drugih hišah. V praznih hišah pa ljudje. Pravzaprav tisto, kar so nekoč bili ljudje. Požgana trupla. Pobiti, politi z bencinom in požgani sredi dnevnih sob, spalnic, kuhinj… Tisti, ki jim ni uspelo biti niti begunec.

Videl sem vse to. In ne morem pozabiti. Pravzaprav niti ne želim. Ker me, poleg čuta za humanost, žene, da sem v zaščiti sedanjih in bodočih pregnancev, beguncev neizprosen in se brez zadržkov postavim po robu vsem ksenofobom, rasistom, nacionalistom…

Ker človek, ki je prisiljen pustiti vse, kar je imel, ki je prisiljen z begom rešiti lastno glavo, rešiti družino, se z otroci podati v neznano, v upanju, da mu bomo odprli vrata mi, ki imamo srečo, da nam trenutno ni treba bežati, postane begunec. In nima ne narodnosti, ne veroizpovedi, ne države…

  • Share/Bookmark


En odgovor v “Begunci”

  1. stricmarc pravi:

    Lepo in doživeto povedano.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !