Moja vest

Starše otrok, ki niso cepljeni, je prosila, pravzaprav obvestila, naj otrokom poiščejo drugega osebnega zdravnika. Tako se je začela saga o ugovoru vesti pediatrinje in ponovna navijaška vojna za ali proti cepljenju, ki ima pri vseh isti cilj, tudi pri pediatrinji, ki ugovarja z vestjo, in pri njenih kolegicah in kolegih, ki ji izražajo podporo, in ta cilj je dobrobit otrok. Plemenite besede.

Sem starš cepljenega otroka. Verjamem v preventivno cepljenje, verjamem v koristnost cepljenja, se zavedam možnih zapletov, a sem prepričan, da koristnost absolutno odtehta morebitne zaplete. Verjamem otrokovi osebni zdravnici, zaupam njeni strokovni presoji. To sem jaz. In istočasno razumem, da imajo ljudje drugačna stališča, da se odločajo drugače, da drugače gledajo na koristi in morebitne zaplete cepljenja. Absolutno vem, da farmacevtska industrija nima moralnih zadržkov. Se tolažim z mislijo, da živimo v družbi, kjer si ta industrija vseeno ne upa biti tako divja v uporabi čudnih substanc, in me je istočasno groza misli, da je veliko družb takšnih, kjer je nič ne ovira, da bi preizkusila prav vse.

Misel, da zdravnik zavrača oz. odreka zdravljenje necepljenim otrokom, mi je nesprejemljiva, ugovor vesti, ki ga nekdo uveljavlja zaradi necepljenosti otrok, pa hudo sporen. Ker odreka zdravniško pomoč tistim, ki v procesu odločanja za ali proti cepljenju, nimajo prav nobene besede. Ker se v tem primeru poskuša disciplinirati starše z odrekanjem zdravljenja njihovih otrok. Hudo sporno. Odreči zdravljenje otroku ne bi smelo biti predmet nobenega ugovora vesti. Nikoli. Pod nobenim pogojem. Pika. Pomanjkanje vesti pa je lahko.

Ne smemo pozabiti, nihče ne sme, da gre za otroke, ki pogosto znajo biti žrtve odločitev lastnih staršev. Od določanja imena naprej. In v primeru takšnega zdravniškega pristopa, so otroci dvakrat žrtve. Prvič, žrtve odločitve staršev, da jih ne bodo dali cepiti, in drugič, žrtve zdravnika, ki jih ne bo zdravil, ker so se njihovi starši odločili, da jih ne bodo cepili. Kakšna dobrobit otrok je to? Kakšen humanizem je to?

Kakšen svet je to, v katerem je tudi takšen dogodek dovolj dober razlog, da se v nas prebudijo tiste primitivne strasti, da so nam stvari jasne, da do zadnje kapljice črnila branimo svoja stališča, čeprav malokdo med nami v zadostni meri ve, zakaj gre. In da smo tudi sami vehementno pripravljeni preko otrok disciplinirati starše. Disciplinirati tuje starše. Preko tujih otrok. Seveda. Razumljivo. Za svoje imamo bistveno več razumevanja. Prav grozljivo je, kako čisto vsakdanji ljudje, prijazni in pridni, pridejo do teme, v kateri začnejo bruhati fašistična stališča.

Starši so lahko žalibog neumni, neizobraženi, lahko so paranoični, lahko zavedeni. Hej, lahko imajo celo prav. Prebral sem, da nekaterim zdravnikom gre na živce, da starši guglajo. Zdravniki pa ne bi smeli biti nič od tega. In niti slučajno si ne bi smeli dovoliti discipliniranja staršev preko odpovedovanja zdravljenja otrok. Niti slučajno. To pravi moja vest.

Danes je to razlog za zdravniški ugovor vesti. Jutri bo šport, alkohol, cigareti, pojutrišnjem ime, vera, SES.

Tako bomo zabredli v primitivnih vodah, brez humanosti, brez socialnega čuta za sočloveka. In nadaljevali v smeri, ko bodo zdravniki zdravili le zdrave ljudi. Za bolne bodo podali ugovor vesti.

  • Share/Bookmark


Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !