Policist na skriti misiji

Te dni sem izkoristil to lepo okoliščino, da Ljubljana še ni zaživela na polno, že zdaj mi je malo slabo, ko pomislim na to, kaj bo s ponedeljkom, da trgovine niso polne ljudi, da se da skorajda povsod parkirati. Taka, avgustovska kul Ljubljana. NajŁepše mesto na svetu. Ali pa vsaj do Dunaja. Kar mi pride prav, glede na to, da za nakup vsega, kar smo si zastavili, moram obiskati kar nekaj štacun. Vem, so ljudje, ki lahko otroku vse potrebščine za novo šolsko leto kupijo v eni štacuni. Jaz, jebiga, nisem takšen. Žena me je zdresirala, da še sam verjamem v to, da če hočeš res dobre stvari, moraš malo tu malo tam.

Tako je bilo… no, nekaj dni nazaj. Parkiram v garaži Cityparka. Ni gneče in lahko parkiram praktično ob vhodu. Skočim od trgovine do trgovine, seveda mi ne uspe najti vsega, to bi bil čudež, a imam večino in, kot je rekel prvi slovenski gospod predsednik, gospod človek, jutri je nov dan, sam lahko dodam le, da pojutrišnjem tudi. Torej, opravim in se odpravim proti avtu. Odprem okna, da ga prezračim, v prtljažnik zmečem nabrane stvari in preden vžgem motor opravim še telefonski klic. Med pogovorom opazim, da poleg mene parkira starejši gospod. Tiste vrste človek, ki ženo vozi s seboj zato, da stopi ven iz avta in mu govori, koliko je še do stene. Končam klic in tik preden obrnem ključ, slišim:

“Oprostite.”

Pogledam. Gospod je parkiral, njegov garmin je bolj natančen od mojega, in zdaj gleda vame.

“Oprostite, vas lahko nekaj vprašam, ko vidim, da ste s policije?”

Koji kur… Vem, avto. Ta Škoda Octavia RS je marsikoga spravila v rahlo neprijetno pričakovanje in dilemo, ali je ali ni policijska. Ne namenoma. Spomnilo me je na to, da so mi, policisti, ki jih poznam, ponujali modre lučke, da bi res izgledala kot policijska, ponujali IPA izkaznico. Ne, hvala, ne potrebujem. Kaj bi mi to? Se ne igram takšnih igric. Sem odrasel, se mi zdi. No, še vedno s sesalnim refleksom. A to še ne pomeni, da bi imel potrebo igrati policista. Te igre mi niti kot otroku niso bile prav pri srcu. Sem se veliko rajši igral zdravnike in pacientke.

“Ne, jaz nisem s policije.”

“Vem, ne boste priznali, ker ste v civilu. Razumem. Ni dobro, da se takoj ve. Ste iz Most?”

“Ne, res nisem…”

“To je dobro, da niste. Tako vas nihče ne bo prepoznal in boste lažje opravili delo. Imate vi te vaše fore. Ne, ne, nisem jaz proti policiji, policija je potrebna, niso to več tisti časi, ko si lahko pustil odklenjen avto, pa se ti ga nihče ne bi niti dotaknil.”

Iskreno povedano, nisem vedel, da so takšni časi sploh obstajali. A v gnilem socializmu, v strahovladi Kučanovih kompanjonov je bilo vse mogoče. To mi vsak dan dopovedujejo.

Na tej točki mi je postalo jasno, da gospoda ne bom prepričal, da nisem policist. Postalo mi je jasno, da bi lažje prepričal slovenske ultra desničarje, da oni res niso socialisti. Ali pa Žigo Turka, da so pozitivci bili partizani, domobranci pa negativci. Verjetno tudi Boruta Pahorja, da izbriše Instagram račun ter da resno vzame funkcijo predsednika države. Vse bi lažje. Zato se nisem več trudil s ponavljanjem, da nisem policist. Njega je zanimalo samo, ali tukaj veliko kradejo. On zaradi varnosti parkira tukaj, tik pred vhodom, ker je velik promet ljudi in je manj verjetno, da bi kdo tukaj kaj naredil.

Sem ga, jebiga, kaj bi drugega, potolažil, da tukaj ne kradejo nič bolj, kot kjerkoli drugje. Če je priložnost, bodo kradli tudi v parlamentu. Da modro naredi, ko parkira tukaj. Sem mu še rekel, da na sedežih ne pušča nič takega, kar bi koga spravilo v skušnjavo, da vdre v avto. S tem bo imel samo sitnosti, razbit avto in podobno. Ostao sam đubre do kraja. Mislim, policist. Ni to tako naporno. Znam i ja biti glup kad hoću. I kad neću.

  • Share/Bookmark


Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !