Življenje ni paradižnik

“Na obisku Onkološkega inštituta je gospa Busheva in ne boste mogli priti po Zaloški, vse je zaprto, boste morali poiskati drugo pot, po Litijski na Ambrožev trg in potem na Vrazov pa do ORL-ja.”

Zgodba, ki vam jo bom povedal se je dogajala v torek med drugo in tretjo uro popoldan, ne mi zameriti, točnega časa se ne spominjam, še zdaj se mi zdi, da sem vse skupaj le sanjal. Pripovedujem jo sedaj, ker sem pravzaprav šele sedaj sposoben zbrati misli in jih pretočiti v besede.

Uvodni stavek ne bi bil nikoli prijeten. Če bi ga slišal kot voznik, ki je namenjen v tistem času v tisti konec Ljubljane, bi, kot se za Bosanca spodobi, rekel “v pičko materino Bush in tisti, ki zaradi njega zapirajo pol države”, a ta trenutna jeza bi hitro minila.

Še bolj neprijetno je, če pa ta stavek slišiš v reševalnem vozilu. Če pa še v naročju držiš štirinajstmesečnega izmučenega otroka in je za vama prava drama ter si na poti na ORL kliniko s sumom na tujek v otrokovih pljučih, takrat ta stavek ni samo neprijeten. Je absolutno nesprejemljiv. Megleno registriraš jezo voznika reševalca, zdravnice in medicinske sestre, v glavi pa ti je samo ena misel: prosim, Bog, da bi prišli pravočasno, prosim, da bo vse v redu. V ozadje potisneš vse drugo, stiskaš otroka, šteješ sekunde in čutiš neizmerno sovraštvo do vse politike, do vseh politikov, do vseh tistih, zaradi katerih se zapirajo ceste ter vseh tistih, ki te ceste zapirajo.

K boljšemu počutju ne pripomore to, da otrok začne bruhati, da se zdravnica odloči položiti ga na bok na nosila, da se odloči nadeti mu masko za kisik. Počutim se grozno in v vsej tej grozi občudujem to malo, dobrih devet kil težko bitjece, ki brca in se premetava, ki s svojo energijo zaposluje tri odrasle osebe, da mu komaj držimo masko na obrazku in držimo nega na boku.

K boljšemu počutju ne pripomore rahlo živčno vprašanje zdravnice ali bomo kmalu, ki je bilo namenjeno vozniku. Njegov odgovor, da smo že skoraj tam, me ne pomiri, ker se mi je čas enostavno ustavil. Ko se vozilo ustavi, slišim voznika kako se z nekom pogovarja, ne slišim o čem. Potem slišim “povejte mi ali se čez Vrazov trg pride do ORL-ja ali ne, mene so napotili po tej poti?”. Odgovora ne slišim, slišim voznika “pravi, da se ne pride, cesta je zaprta s količki, kaj bomo naredili?”. Slišim zadravnico, ki pravi “pelji do konca”. Čez nekaj trenutkov se ustavimo pred nepremostljivo oviro, jeklenimi količki, ki jih je “namestil” podjetni ljubljanski župan Janković, da se ja kakšen voznik ne bi izognil plačilu parkirnine tako, da bi se izmuznil skozi dvorišča klinik in tako prišpraral euro ali dva.

“Otroka bomo nosili peš”, je kratka zdravnica. Vem, da mi je še nekaj govorila, a se ne spomnim kaj. Vzel sem otroka v naročje, voznik je pograbil kisik, medicinska sestra mu je držala masko na obrazku, zdravnica vzela papirje in, kar sem ugotovil kasneje, njegove čevljčke ter smo se, kot v kakšnem filmu, peš napotili proti ORL kliniki. Ne vem koliko dolgo smo hodili. Na vhodu v kliniko nas je že čakala zdravniška ekipa, zgrožena nad tem, da prihajamo peš…

Hvala Bogu, vse se je dobro izteklo. V času bivanja v bolnici, od torka do četrtka, so vsi vedeli, da smo mi tisti, ki smo otroka morali prinesti peš na kliniko, ter smo, kot tolažbo slišali marsikatero krepko na račun ameriškega predsednika Bushmana, slovenske infantilne politike in ljubljanskega župana Jankovića.

Danes, ko smo se vrnili v normalo, ko otrok ponovno jé in počasi lovi svoj ritem, ko sva se z ženo, ki nas je počakala na kliniki, ker je v službi v KC, le nekaj stavb stran, končno malo naspala, danes lahko rečem le naslednje: jebite se vsi tisti, ki mislite, da je zaradi vas potrebno zapreti in ustaviti pol države kako bi se vi počutili varne; jebite se vsi tisti infantilni politiki, ki ste pripravljeni uresničevati takšne idiotske zahteve; jebite se vsi tisti, ki ste Ljubljano, ali katerokoli drugo mesto, spremenili v podjetje in ste za to, da bi zaslužili še kakšen euro več, pripravljeni žrtvovati tudi kakšno življenje.

Moja izkušnja je zame najbolj grozljiva, a prepričan sem, da zdaleč ni edina, ki se je dogajala v času, ko si je gospa Busheva ogledovala, kakšna ironija, zdravstveno ustanovo - Onkološki inštitut.

Safet Ali-beg

Seveda se absolutno strinjam, da noben del dneva, tedna, meseca ali leta ni pameten za smrt. Ni to filozofsko razmišljanje o smrti, to razmišljanje je posledica dogodka, ki sem mu (skoraj) bil priča nekaj čez osmo uro zjutraj, na poti iz Litije v Ljubljano.

Po rahlo mokri cesti in v bolj ali manj umirjeni koloni sem potoval proti Ljubljani. Cesto poznam, poznam ovinke, nevarne odseke, poznam dele ceste, kjer je zelo pametno, ne zaradi policistov, pač pa zaradi hiš nevarno blizu ceste, hitrost zmanjšati na 50 kilometrov, celo manj, poznam ovinke, ki jih lahko prevoziš s stotimi kilometri na uro. Bolj, ko jo poznam, bolj je nevarna. Bolj poznaš cesto, manj si pozoren na morebitno nevarnost. Statistike kažejo, da se največ nesreč s smrtnim izidom zgodi na cestah, ki jih poznamo do potankosti. Beri naprej

Ni res, da moški v zrelih letih ne more seksati petkrat na dan, on samo tega ne more početi z isto žensko.

Ko je Bog delil smisel za norčevanje in hudomušnosti na 1. aprila v vrsti zagotovo ni bilo tistih, ki se danes čutijo poklicane za ustvarjanje norčij, smešnih novic. Zagotovo v tej vrsti ni bilo športnih novinarjev in, dam roko v ogenj, da ni bilo ustvarjalcev slovenskega Velikega brata. Vsako leto, znova in znova, poslušam otročja športna poročila, žalostno smešne novice iz sveta slavnih. Vse narejeno za tiste, ki jim številka čevljev prekaša številko inteligenčnega količnika. In za otroke. Ki poročil itak ne gledajo. Beri naprej

59 evrov za dva aranžmaja in šopek rož. Ni veliko. Koliko je to tolarjev? To ni vprašanje, ki bi se mi zapisalo dobro leto nazaj, ob uvedbi evra kot plačilnega sredstva v Deželo, pač pa vprašanje, ki ga najbolj pogosto slišim ob omembi cene tega ali onega. Še vedno veliko ljudi, in med njimi veliko tistih, ki jih poznam in so visoko izobraženi, evre preračunava v tolarje. Tudi sam se počutim bolj gotovo, če ceno preračunam v nekdanjo valuto. Kot bi šele takrat izdelek ali storitev dobila pravo vrednost.

59 evrov ni tako veliko denarja, mar ne? Če ga izrazimo v tolarjih, dobimo vsoto 14.138,76. Kaj, toliko denarja za dva aranžmajčka in šopek rož, ki ne bodo dočakale niti naslednje nedelje? Mater je drago. V tej državi cene letijo v nebo, vsak dan je življenje dražje. Ta vlada je absolutno nesposobna… Beri naprej