Življenje ni paradižnik

Sem Bosanec, ki od svojega otroštva v enem kraju in na enem mestu ni živel nikoli dlje kot nekaj let. Kot pravi neka hrvaška pop melodija “bilo me je svuda”. No, to ni spremenilo mojega bosanstva, na katerega sem, za razliko od velikega števila drugih, prav ponosen. In v to bosanstvo sodijo tudi bosanski lonec, burek, pite, dolme, baklave, hurme… se pravi hrana.

Nekaj dni nazaj sem pisal o tem kaj burek je in kaj ni in na podlagi tega bi lahko zaključili, da se na bureke prav dobro spoznam. Mogoče se res, a to spoznavanje, učenje o burekih ni bilo nič kaj enostavno. Pravzaprav je zgodba o burekih ena mojih življenjskih, skoraj travmatičnih izkušenj.

Odraščal sem z babičinimi in maminimi pitami in bureki. In ob burekih, ki smo jih kot mulci, tako kot večina vas, kupovali na kiosku pri Albancih, ki smo jih imenovali Šiptarji. Njihovi bureki so bili nekaj čisto drugačnega od naših odmačih. Nam otrokom so bili boljši, ker je pač boljše vse, kar je tuje. Bilo je drugačno testo, drugačno meso, bili so vedno tako zelo mastni, da si potreboval cel zavoj servietov, če si se želel izogniti maščobi na oblekah. Bili so takšni, da smo se nad domačim burekom zmrdovali in sanjali kdaj bomo lahko skočili do kioska. Seveda na skrivaj, ker je mama bila precej nerazumevajoča glede teh “pomij, s katerimi si bomo uničili želodec”. Beri naprej

Nekaj dni nazaj sem pisal o ministrstvu na 25. nadstropju in na koncu omenil, da sem se po opravljenih obveznostih odpravil v Bosno. V Bosno se običajno odpravim dvakrat na leto in samo za en dan. Zjutraj tja, zvečer nazaj. V Bosni me pričakujejo samo mezarluci (grobovi), kot nenavaden in nič kaj prijeten opomnik na minulo vojno. Kot varovalo, da ne bi pozabil tistega časa, čeprav pozabiti ne morem, ne glede na to kako bi se trudil. Vojna je v meni pustila tako oseben pečat, da ne obstaja bojazen, da na žalost ne obstaja možnost, da bi jo lahko pozabil, da bi jo spravil iz sebe.

Vsak odhod v Bosno je precej rutiniran. Vožnja, urejanje bratovega groba na enem izmed mnogih vojaških pokopališč, vožnja, kosilo ali večerja, odvisno kdaj mi uspe priti do Mlina na Uni, vrnitev domov v Slovenijo. Dobrih šeststo kilometrov naredim v enem dnevu. Glede na to, da večino poti vozim po lokalnih in regionalnih cestah, preživim dober del dneva za volanom. Od grobišča do kosila oz. večerje se peljem po dolini Une, ene najlepših, ne samo bosanskih temveč evropskih rek, smaragdno zelene barve in čistoče, ki ji jo lahko zavida marsikatera reka. Beri naprej

Težko bi rekel, da mi, kot muslimanu, Božič ne pomeni ničesar. Ko živiš v okolju v katerem je to del življenja, je del tudi tebe. Predbožična nakupovalna mrzlica, izbiranje daril, zavijanje daril, priprava božičnega drevesca, okrasitev hiše, priprava potice, priprava druge hrane… vse je to del našega, del mojega življenja. Čeprav versko gledano z Božičem nimam nič. A je del mene, del moje družine. In čisto odkrito povedano ta božično-novoletni čas imam rad.

Razen v enem delu. Ne maram pokanj pirotehnike. Ne maram petard in raket. Ne maram ognjemetov. In pri tem smo na istem s psom in mačkami. Opazujem jih, vsakič, ko zunaj udari, udari pa velikokrat, se mački zdrznejo, zvečer pa še bolj iščejo človekovo bližino. Strah jih je. Pes začne otožno lajati. Praktično prosi, da ga vzamemo v hišo, da bi se skril. Da bi pobegnil s frontne črte človeške neumnosti.

Tudi sam se zdrznem ob vsakem poku. Še vedo je globoko zakodirana v meni in vsaka petarda, vsaka raketa jo kot prva, in edina, asociacija izvabi na površje. Vojno. In čas preživet v njej. In tudi s takšne časovne distance se vedno zdrznem ob poku petarde. Še vedno mi je nelagodno. Žvižg rakete me vedno zaboli. Z vsakim čutim bolečino, z vsakim zaboli kot takrat, ko je podoben, čeprav močnejši in grožljivejši, zvok prinesel udarec. In bolečino.

Od takrat vojno redno podoživljam (vsaj) od katoliškega božiča do pravoslavnega novega leta. Z vsako petardo, ki jo sovražim. In vsakič se sprašujem, kaj je to v ljudeh, da ta čas morajo zaznamovati s petardami in raketami? V čem je štos in kakšen užitek je to? Kakšen smisel ima vse to pokanje? Za mene, psa im mačke nobenega. Mi božično-novoletno obdobje pričakujemo z nelagodjem. In v tem času iščemo varne kotičke v katerih bi se lahko skrili. Iščem prostor v katerem ne bi slišal petard in raket, prostor v katerem ne bi podoživljal vojne, granat, gelerjev, bolečine, krvi.

In vsakič utopično sanjarim in upam, da se bo človeštvo dvignilo za eno stopnjo na razvojni lestvici in da bo samoiniciativno opustilo petarde in rakete ter se v času družinskih praznikov posvetilo družini. Seveda pa sem v tem času tudi prepričan, da bi do te stopnje bilo potrebno pomagati ljudem tudi s prepovedjo prodajanja in drastičnimi kaznimi za uporabo pirotehnike.

Safet Ali-beg

Kako razumeti drugače novico, da je nizozemsko obrambno ministrstvo podelilo medalje pripadnikom nezozemskega kontigenta UN-a (DUTCHBAT), ki so leta 1995 bili nameščeni v Srebrenici. Vojakom in poveljnikom, ki so srebreniško enklavo, ki je bila pod zaščito UN-a, izročili vojski bosanskih Srbov, še več, poveljnika nizozemskih modrih čelad Karremans i Franknen sta poveljniku vojske bosanskih Srbov, Radku Mladiću, čestitala za dobro izvedeno vojaško akcijo. Potem so se rokovali, spili po šilce žganja in s tem je poglavje “Srebrenica” za nizozemske modre čelade bilo končano.

Kaj se je potem dogajalo, je splošno znano. Pokol. Dnevi in dnevi pobijanja moških. “Čiščenje” Srebrenice. Zakopavanje trupel. Prekopavanje trupel. Razvažanje trupel. Točna številka tako pobitih, usmrčenih ujetnikov, še vedno ni znana, trenutna številka govori o nekaj več kot 10.000.

Srebrenico so Združeni narodi označili za napako UN-a - roko na srce, nizozemski vojaki niso mogli sami preprečiti pokola, odgovornost leži na Združenih narodih - in v tej luči je podeljevanje medalj neposredno vpletenim nizozemskim vojakom milo rečeno neodgovorno, nejasno in brez občutka za dogodke v tem delu vzhodne Bosne. Nepotrebna provokacija in posmeh v prvi vrsti sorodnikom žrtev in redkim preživelim, a tudi celotni Bosni in Hercegovini in mednarodni skupnosti. Dodajanje soli na še kako žive in boleče rane.

Razlog podeljevanja medalj? Predvideva se, da bi te medalje pomagale nizozemskim “srebreniškim veteranom” v premagovanju post-travmatskega stresnega sindroma (PTSS), ki so mu izpostavljeni od leta 1995. Res mora biti dokaj travmatično biti priča začetku nekega genocida pa ne narediti ničesar, da bi se istega vsaj poskusilo preprečiti.

Logična je bila reakcija predsedstva BIH, ki je na nujni sestanek poklicalo nizozemskega veleposlanika v tej državi, Karela Vosskulera, in mu izročilo uradni protest z opombo, sa pričakujejo odgovor nizozemske strani.

“Z izjemo redkih, ki so protestirali proti sodelovanju njihove enote s krvinki, “Dutchbat” si zasluži le medaljo sramote. Podeliti jim kakršno koli drugo, je žalitev spomina na mrtve in preživele žrtve Srebrenice”, je v svojem tekstu v francoskem Liberationu zapisala francoska pisateljica Sylvie Matton.

Ali je potrebno še kaj dodati?