Begunci

10.09.2015

Videl sem vojno. V živo. Na prvih frontnih črtah. Včasih pred njimi, včasih za njimi. A ves čas na polno. In v tem času v živo nisem videl veliko beguncev. Sem pa videl njihove hiše, njihove posesti, njihova dotedanja življenja. Videl vse, kar človek v enem življenju lahko stlači v materialne dobrine in čez noč jih mora zapustiti, kako Bosanci znamo reči, da spasi živu glavu. In videl sem tiste, ki niso imeli te sreče.

Nekaj beguncev poznam osebno. Po kalvariji, bežanju čez noč, življenju v begunskih taborih brez minimalnih pogojev dostojnih človeka, so končali v Združenih državah in v Nemčiji. Hvaležni Američanom in Nemcem, da so jim omogočili normalno življenje, življenje brez granat, brez klanja. Za življenje, ki so ga pustili za sabo, nimajo lepih besed, potlačili so travme in zdaj so večji Američani in Nemci do pravih Američanov in Nemcev. In nimajo želje vrniti se nazaj. Pravijo, ko odhajajo nazaj v Ameriko ali Nemčijo, da imajo občutek, da odhajajo domov. Razumem jih. Vrnila se je le teta. Želi umreti na svoji zemlji, v svoji hiši. Preveč je bila navezana na bosansko življenje in se v Združenih državah ni počutila domače. Včasih mi ti moji Ameri grejo na živce. Recimo, ko ob dveh zjutraj začnejo “težiti” po Facebooku ali Skypu. Včasih pridejo prav. Recimo, ko je treba kupiti in dostaviti kakšno elektronsko igračo. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Dolge gate

20.12.2013

Z njimi sem se prvič srečal v srednji vojaški šoli. Z dolgimi gatami. Seveda ne štejem, da sem jih nosil tudi kot otrok, takrat pač nisem nič vedel o tem. Štejem le čas odraslosti. Čas, ko se zavedam sebe in sveta okoli. In niso mi bile všeč. Če pomislim, niso bile všeč nobenemu sošolcu.

Da nam niso všeč je bilo jasno tudi bolj odraslim od nas, se pravi, našim nadrejenim. Očitno nismo bili ne prvi, no, med zadnjimi pa vsekakor, glede na to, da se je s koncem moje srednje šole razpadla tako država kot armada, ki so jim šle v nos dolge gate. Da so nas pripravili do tega, da smo jih vzljubili, so nam uvedli zimsko sezono, v kateri kratkih spodnjic niso sprejemali za pranje. Samo dolge. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Vukovar

18.11.2012

V Vukovar nisem nikoli stopil. Še najbližje sem mu bil leta 1991, tik pred njegovim padcem. A sem s tem mestom na Donavi neločljivo povezan…

Zdenko je bil faca. Spoznal sem ga junija 1991. Takrat je na začetku Ilice v Zagrebu pripravljal najboljše palačinke. Spoznala sva se preko mojega dekleta. Pač, njegova žena je bila njena prijateljica. Nekaj takega. Glede na to, da sem takrat živel na začetku Jurišićeve, obe ulici pa sta prihajali na glavni zagrebški trg, Trga bana Jelačića, sva se pogosto videvala. In tudi debatirala. Bili so to časi, ko se je debatiralo o vojni…

Na začetku novembra so mi rekli, da je Zdenko šel branit Vukovar. Prostovoljno. Kar tako. Iz Zagreba…

Bili so to čudni časi. Časi, v katerih dvajsetletni mulo lahko poveljuje enoti v kateri je najmlajši član pet let starejši od njega, najstarejši pa bi mu lahko bil dedek. Dvajsetletni mulo, ki čez noč postane odrasel človek. Dvajsetletni jaz. Jebeni časi… Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Ratko Mladić, herojski zločinec

24.05.2012

Te dni se je začela zadnja etapa v življenju Ratka Mladića. Biti obtoženec mednarodnega sodišča za vojne zločine, pa ni ravno blesteč zaključek življenja nekega vojaka. A Ratko Mladić pri tem ni tako pomemben. Konec koncev, gre za sedemdesetletnika, ki bo, ali umrl v času sojenja, ali pa v ječi po končanem sojenju. Gre za vojaka, ki je v uresničevanje zamisli neke politike, vpletel najbolj nizkotne stvari, ki vojaku niso v ponos. Obleganje mest, granatiranje civilnih ciljev, recimo čez 350 granat dnevno na Sarajevo, in tako več kot 1.400 dni, “viteško” streljanje dečkov, odraslih moških in starcev, po padcu Srebrenice, etnično čiščenje. In še kaj bi se našlo.

Ko gre za Ratka Mladića, nisem objektiven. Priznam. In tudi ne vidim razloga zakaj bi bil. Midva sva, vojaško gledano, bila na nasprotnih straneh. Kar pa je še bolj pomembno, njegove metode so meni absolutno tuje. Kot nekdanjemu vojaku, predvsem pa, kot človeku. Ratko Mladić ni pokazal usmiljenja do ujetnikov in civilistov. Zakaj bi ga jaz do njega? Pod poveljstvom Ratka Mladića se je vojska bosanskih Srbov lotila dokončne rešitve Srebrenice. Veliko pred tem pa so hribovci oblegali Sarajevo in se igrali igro “požirek slivovke, pa granata na mesto”. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Akta

3.05.2012

V rokah sem jih imel veliko. Lepih in tistih malo manj lepih, uporabnih in tistih malo manj uporabnih. A Akte, po uporabnosti in po lepoti, ni dosegel noben. In ona je on. Akta je, to lahko mirne duše zapišem, najboljši organizator na svetu. In tudi širše, se mi zdi.

V roke sem jo prvič dobil nekako ob njeni splavitvi. Slučajno. In bilo je, kot v pesmi Harija Varešanovića (Hari Mata Hari): slučajno te sretoh, a namjerno zavolih. Bili so takrat vojni časi in so dogodki Akto odnesli na stranski tir. Iz tistih časov imam veliko bolj enostaven organizator, poln skic, slikic in zapiskov, ki pričajo o tem, da si devetdeseta zaslužijo tisto, kar o njih pravi Đorđe Balašević. Jebite se, devedesete. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark