Noč brez modrca

14.10.2012

To, da sem bil v času študija dežurni DJ, je bila bržkone le slučajnost. Opraviti je imela z dejstvom, ki je za tovrstno početje ključno: da sem lahko preko poznanstev priskrbel plejerje, zvočnike, ojačevalce…, pač, nujno potrebno glasbeno opremo ter da sem imel nekaj dobre svetovne, slovenske in jugo muske. In, kar se mi zdi pomembno, da sem znal začutiti, kaj kuri moje kolegice in (redke) kolege. Začelo se je na lastnem brucovanju v Mostecu. Sledila je Ljudska kuhinja, O’štirna in drugi kraji. Spoznavni žuri, psihožuri, brucovanja, božičkovanja, psihošole, motivacijski vikendi…

A vrtenje glasbe je težaško delo. Čeprav je tudi prijetno. Hvaležno. Predigra, ki se naredi sama. Težaško v smislu, da je težko zbrati za 7-8 ur glasbe, ki bi večino udeležencev žura držala na plesišču. Potem je tukaj še ena stvar, ki te vrže iz koncepta: vrsta tistih, ki bi želeli glasbeno željo.

Spomnim se, soočen s premajhno količino glasbe in s prevelikimi željami, sem na enem žuru v Ljudski kuhinji prišel na idejo, da glasbenih želja ne vrtim. Razen, pazi, razen, če ta želja ni “podprta” z modrcem. To sem jim povedal takoj na začetku večera. In da bi stvar še bolj zakompliciral, sem naznanil, da glasbeno željo lahko dobi le moški, zase ali za koga drugega, ki bo prinesel modrc. Komplicirano. Še bolj komplicirano ob dejstvu, da je moških študentov psihologije bilo cca 10%. Recimo vsega skupaj 10 do 15. Kolegic pa 100 do 150. A še preden sem do konca razložil zapletena pravila, sem v roke dobil prvi modrc. Rdeč. Čipkast. C. Vsi so se smejali, ker so moja pravila delovala easy to break. Pogledal sem modrc, ga vzel v roke in rekel edini stavek, ki mi je omogočal, da sem še naprej vodil igro:

“Hej, tega pa poznam!” Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Policijska intervencija

6.02.2011

Sedeli smo sredi Trga Bana Jelačića, takrat je bil še Trg republike, sredi Zagreba. Ura je odbila polnoč. Poletje. Malo bolj senzibilizirani so v zraku lahko čutili vonj prihajajoče vojne. A ne jaz. Čeprav bi jo, glede na to, da mi je življenje bilo uniforma, moral. Mogoče sem jo celo čutil, a ne tisti večer, ne tisto soboto. Tisti večer smo sedeli prijatelji, rahlo zdolgočaseni ob zagrebški klubski sceni, čeprav je ista bila bogata. Saloon, Kulušić, Aquarius, The Best… A tudi dobrih stvari se človek zasiti. Če ne verjamete meni, preberite Dostojevskega.

V družbi je bila tudi ona. Moja fatalna ženska. Fatalna po tisti Lermontovi definiciji, ki mi je najbolj všeč, ki si jo skorajda lastim, da fatalnost ženske izvira iz tega, da je ne moreš imeti. In če bi ta fatalka šla čez žerjavico, bi šel tudi jaz. Tako je to pri dvajsetih. Pri štiridesetih veš, da fatalnost žensk izvira (tudi) iz bosanskega glagola fatati (hvatati). Ergo, ženske pri katerih Bog ni skoparil z atributi in jih imaš kje in za kaj prijeti, so fatalne ženske. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Bumbar

10.01.2011

Bumbar, ima muziko preveč na glas!” Tako se je, v značilnem otroškem jeziku, ki ga razumejo le starši, že dve leti nazaj, še kot leto in pol star mulček, odzval Lan, vsakič, ko je mimo naše hiše zapeljal kakšen avto, iz katerega je bilo moč slišati BUM, BUM, BUM base. To ga je naučil dedi. Tako, kot marsikaj drugega, zaradi česar bodo v prihodnosti padali komentarji tipa ’saj, kaj drugega pričakovati, če pa je oče Bosanec”. Čeprav je dedi čisti Slovenec. Oziroma, kot je to značilno za večino ljudi, neka mešanica genov.

Zanimivo teorijo o ljudeh, ki se po cesti prevažajo z avtomobilih v katerih (pre)glasno odmevajo BUM, BUM, BUM ritmi, je podal moj sedaj že pokojni profesor klinične psihologije, Maks Tušak. Resda je on imel veliko teorij, zaslug in kar je še tega, kar spremlja ljudi, ki si delijo zasluge za vse živo in mrtvo, a ta teorija mi še danes deluje zanimiva. Nekako po tistem, da še slepa kura zrno najde. Rekel je, da se ljudje, ki sedijo v teh avtomobilih, počutijo, kot bi bili v materinem trebuhu. Pač, avto, kot maternica in BUM, BUM, BUM ritem, kot bitje materinega srca. Skratka, ljudje se s tem bum, bum, bumom vračajo na nivo fetusa. Vračajo se v mali, varni prostor, ki ga zapolnjujejo zvoki v ritmu bitja srca. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Premik v glavi

24.02.2010

Žal mi je ljudi, ki EMO in posledično Eurosong jemljejo smrtno resno. Sploh resno. Na ta način tvegajo, da so jim določene skladbe všeč, druge pa spet ne, da pričakujejo zmago svojih favoritov, če pa ti ne zmagajo, sledi znana kritiška drža – pljuvanje po drugih, iskanje kuhinj in zarot. Skratka, komplicirajo si življenje.

Domišljam si, da ne sodim v to kategorijo ljudi. EMA in posledično Eurosong se mi zdita nepomembni glasbeni manifestaciji, da se mi zdi škoda izgubljati čas s spremljanjem ene in druge. A podobno, kot spremljanje resnišnostnih šovov, kjer smo se ljudje delili na tiste, ki spremljajo in tiste, ki ne spremljamo, družilo pa nas je to, da smo vsi komentirali in vedeli praktično vse, se tudi na EMO spoznamo vsi. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Adrenalinski freak

13.08.2009

“A ti si tudi adrenalinski freak?” – me vpraša znanec ob srečanju in z očmi pokaže na moje čelo in nekaj centimetrov dolgo ureznino. Še preden uspem odpreti usta, že nadaljuje.

“Mater ste čudni. Samo izzivate, se spravljate v nevarne situacije, iščete… kaj iščete? Tega verjetno še sami ne veste! Malo vam je dolgočasno vsakdanje življenje. Kot, da vas bo ubilo, če bi lepo šli v službo in domov, pa malo okrog hiše pospraviti. Ampak ne, bolj ko je noro, bolj vi živite.”

“Kdo pa smo to ‘mi’?” Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark