Življenje ni paradižnik

Ne spremljam je, ne gledam je i si štejem v čast, da nisem med tistih šeststo tisoč gledalci, ki jim je bilo spremljnanje letošnje EME očitno vrhunec vikenda, a vseeno ji nisem mogel uiti. Ne bom o EMI in o svojih pogledih na njo in Eurosong v celoti, pač, je le še eno mnenje. Izvedel sem vse, kar sem hotel in tudi tisto česar nisem. Zmagala je Rebeka, koga briga. Bolj kot zmaga mi je bila zanimiva njena izjava v Odmevih, da glasbeniki, v tem primeru Zoran Predin, ki je bil kritičen do prireditve, glasbe, besedil, morajo vedeti, kdaj se je njihov čas končal, ter da je on, Zoran, takšen, da večina ljudi v Sloveniji ne ve, o čem poje. Super. Čakam nadaljevanje.

No, tisto, kar se me je bolj dotaknilo, a dotika se EME, je bilo naslednje. Eden od komentarjev, zakaj so glasovali za Rebeko Dremelj, je prišel iz ust visoko izobražene osebe, ki jo poznam in bi dal roko v ogenj, da ji kaj takega ne bi prišlo na misel, ki ji je poklic reševati ljudi, ki se je s Hipokratovo zaprisego, če jo malo svobodomiselno interpretiram, zavezala k temu, da ljudi ne bo ločevala. Rekla je, da ko je videla, kdo je v finalu ” sem hitro poslala SMS za Rebeko, ne bodo nas Cigani predstavljali na Eurosongu”.

V PM, v kakšni to državi jaz živim… Vem, če mi kaj ni všeč, se lahko odselim. Pa vseeno.

Safet Ali-beg

Če si več kot to, več kot navaden angel. Če si turbo. Turbo angel. Turbo Angels.

Mala lekcija cestno-prometnih predpisov, saj veste, znameniti CPP, ali bolje rečeno, kulture obnašanja v prometu. Če se vključujete na avtocesto, peljete po pospeševalnem pasu, pričakujete, da bodo vozila, ki prihajajo po voznem pasu, če je to možno, če ni prometa, če s tem ne ogrožajo drugih udeležencev, šla na prehitevalnega in vam na ta način omogočila nemoteno vključitev v promet. Če se vozite po voznem pasu avtoceste in vidite, da na pospeševalni pas prihajajo vozila, ki se želijo vljučiti na avtocesto, se, če je to mogoče in s tem ne ovirate drugih udeležencev, umaknete na prehitevalni pas, itak ste hitrejši, in jim na ta način omogočite nemoteno vključitev. Beri naprej

Neverjetno kako te dni z zelo različnimi ljudmi, različnih starosti, nacionalnosti, veroizpovedi, spola, izobrazbe in poklica vedno pridemo na isto temo. Na prometno nesrečo. Na tragičen dogodek. Na ugaslo življenje mladega, nadarjenega makednoskega pevca.

V vsej komunikaciji pridemo do točke, ko imamo potrebo pokomentirati dogodek. In v takšnih situacijah ljudje najdemo modrosti, poskušamo najti besede, ki bi dovolj dobro ovrednotile tragedijo. Misel, ki je mene spremljala ves ta čas je bila, da nas obkrožajo pevke in pevci, ki razen volje do petja s petjem nimajo veliko skupnega, da imamo goro povprečnežev, da pa je zelo malo, redki so, takšnih, ki imajo talent in karizmo. In potem usoda vzame enega takih izjemnežev. Beri naprej

Nekoč je Levstik na poti od Litije do Čateža obletel vse gostilne in ljubice, ki jih je imel - kako naj si drugače razlagam, da je pot trajala tako dolgo - sam pa, ko se v deževnem jutru vozim od Litije do Ljubljane, v dobre pol ure imam časa preleteti radijske postaje, ki se na tej poti ponujajo. Če to pot prevoziš enkrat, ti je čisto vseeno kaj boš poslušal po poti. Če pa jo prevoziš vsak dan, si pozoren na vse kar se “v zraku” dogaja, kaj slišiš pa ne bi rad slišal, česar ne slišiš pa bi rad slišal. Vse. Beri naprej

Čeprav bi to na podlagi naslova lahko sklepali, ne, ne bodo nastopili v Ljubljani. Nastopili bodo v, estradno gledano, deželi mini kril, silikona in Pink TV-ja. Ne, res ne govorim o Ljubljani. Koncertrirali bodo v Srbiji. V Inđiji, konec junija.

Ne veste kje je to? V enem stavku je to mestece med Beogradom in Novim Sadom. Z nekaj več kot 40 tisoč prebivalcev je pravi palček v primerjavi z dvomilijonskim Beogradom. Ali, če parafraziram prijatelja, Beograjčana, ko gre k teti v Inđijo, pavi, da “gre na vas”. Beri naprej