Življenje ni paradižnik

Domen Kumer, Saša Lendero, Mirna Reynolds, Lepi Dasa, Turbo Angels, Jan Plestenjak, Fredi Miler, Werner, Brigita Šuler, Natalija Verboten, Peter Januš, Anžej Dežan, Sebastian in njimi podobni slovenski glasbeniki res niso tisto, kar bi se znašlo v moji glasbeni kolekciji.

Naj povem, ta sestavek bo moja izbira glasbe oz. glasbenikov s slovenskega glasbenega neba. Subjektivna. Osebna. Zanimiva le v toliko, ker jo piše nekdo, ki ni Slovenec. Nekdo, ki je odrasel ob zvokih Indeksov, Prljavega kazališta, Zabranjenega pušenja, Leb i sola, Bajage, Filma, Vatrenega poljubca, Pankrtov. Pa tudi Crvene jabuke, Merlina, Parnega valjka. Nekdo, ki trenutno uživa ob glasbi Eda Maajke, Gibonnija, Massima, Tedija Spalata, Gustafov, Hladnega piva. Nekdo, ki je prepričan, da nikjer na svetu ni možno boljše uglasbiti življenja, kot je to možno na jugu. V hrvaščini, srbščini, bosanščini. Patetično, precenjeno, samovšečno? Seveda! A to je temelj razumevanja in spoštovanja tujega. Šele, ko ceniš in spoštuješ lastno, domače, šele takrat si sposoben ceniti in spoštovati tuje.

Kaj pa je tisto oz. kdo so glasbeniki, ki se najdejo v moji glasbeni kolekciji, ki ji je keyword “slovensko”?

Vlado Kreslin, njegova melanholija, vonj prekmurske ravnice v negovih pesmah, je nepogrešljiv del kolekcije. A tudi tisto iz časa Krpanov. Doma se včasih spravimo pred TV zaslon, vstavimo DVD, izberemo enega izmed njegovih koncertov in uživamo. Moja boljša polovica sicer ne, ker so ji pesmi preveč počasne in predepresivne, a to je, jebi ga, poklicna deformacija psigologinj in psihologov, da iščejo in analizirajo namesto, da bi uživali.

Orleki so nedvomno fenomen. Kot zanimivost: Spomnim se, ko sem hotel kupiti njihove starejše CD-je in jih ni bilo mogoče kupiti v trgovini, sem se odločil poklicati njihovega menadžerja. Občutki niso bili ravno dobri, kaj pa vem, sem si mislil, da so to precej zajebani, zateženi ljudje, ki jih zanima samo eno. Zaslužek. In sicer, koliko zaračunati za nastop in kolikšen delež vzeti sebi. A sem se zmotil. Na drugi strani je bil precej prijazno bitje, s katerim sva se brez kakršnih koli problemov zmenila za CD-je. Sem jih čez dva dni dobil. In plačal, da ne bo pomote, a cena je bila nižja kot v trgovini.

Big Foot Mama so moja najbljubša in meni najboljša slovenska rock skupina. Brez konkurence.

Zmelkow, Mi2, Zaklonišče prepeva… inteligentna besedila, družbeno angažirana, resna, čeprav na prvo žogo delujejo zajebantsko. Edina pripomba Zaklonišču je, da bi lahko peli v slovenščini. Na ta način bi njihova sporočila dosegla tudi tiste, ki so a priori proti “srbohrvaščini”. Tako zvenijo kot “slovensko Pušenje”. Kot kopija.

Zablujena generacija. Vrača me v čase, ko podobni zvoki niso bili tako redki.

Avseniki niti niso glasba. So slovensko kulturno izročilo. Institucija. In nepogrešljiv del slovenske glasbene kolekcije.

Iztok Mlakar. Zaradi njega sem se potrudil razumeti primorščino. Neponovljiv.

Safet Ali-beg