Jeza muslimanov

10.10.2012

Afekt. Čustvo. Vsako čustvo, ki postane preveč intenzivno. Takrat naši postopki niso pod zavestno kontrolo in rečemo ali naredimo stvari, katere kasneje obžalujemo.

Seveda sem pogledal “film” Nedolžnost muslimanov. Oziroma, sem si ogledal tisto, kar je bilo dostopno. Namenoma sem besedo film dal v navednice. Roko na srce, tistemu, kar sem videl, bi težko rekel film. Če bi, bi užalil vso umetnost, vso filmsko industrijo, vse, ki so kakor koli povezani s filmom. Pa četudi jim je film le dober biznis. A svoboda govora, družbena dobrina, ki je tudi meni zelo pomembna, omogoča, pravzaprav daje pravico ljudem, da delajo tudi slabe filme. Katastrofalno slabe filme. Hujskaške filme. Sovražne filme. Ali celo vse to v enem. In ta famozni “film” je vse to v enem. Minorno delo oz. misija nekega minornega človeka. Tako vulgarno, nesubtilno, tako neživljensko, da je parodija samega sebe. Čeprav je zamišljen, kot nekaj, kar bo razburilo in užalilo, je to izdelek, ki je lahko kvečjemu žalitev zdravega razuma. In nič več. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Nelagodje

4.01.2011

Da, nelagodje. Ta občutek me je spremljal ob prebiranju novice o bombi, ki je v Aleksandriji ubila 21 ljudi, ranila pa še več. Spremljal me je ob prebiranju vseh drugih, sorodnih in tako ali drugače povezanih novic. Nelagodje ob dejstvu, da nominalno delim vero v istega Boga, kot razstreljeni samomorilec, ki je vzel življenja 21 ljudem, čigar greh, kar seveda greh ne more biti, je bila vera v Jezusa in obiskovanje cerkve namesto džamije. Normalnemu človeku je valjda jasno, da nič, absolutno nič ne more biti razlog za takšna zavržena in izprijena dejanja.

Nelagodje ob dejstvu, da nominalno delim vero v istega Boga, kot Al Kaida in vrsta drugih organizacij, ki v imenu Boga novačijo podobne samomorilce - ljudi, ki celo verjameno, da to počnejo v imenu Boga. Da nominalno delim vero v istega Boga, kot organizacije, ki vero zlorabljajo do amena in si jo razlagajo trenutnim razmeram in potrebam prilagojeno. Organizacijam, ki vero razlagajo po principu ’tako, kot mi in nikakor drugače’. Nič ni bolj okrutno, razdiralno in uničujoče, kot zločini in grozodejstva, ki jih ljudje storijo v imenu Boga. Bog pa nič. Zakaj ta Vsemogočni, Pravični, Resnicoljubni, Milostni, Usmiljeni, Strašni… dovoljuje ljudem, da izvršujejo zločine v njegovem imenu? Če Mu že ni do tega, da bi preprečil vse zločine in grozodejstva, ki jih je sposoben narediti samo človek, bitje, ki mu je, kakšna žalodst, dan razum, zakaj nič ne naredi, da bi zaščitil svoje dobro ime? Zakaj vsi bogovi dovoljujejo svojim vernikom, da blatijo njihovo dobro ime? Pravzaprav, zakaj dovoljujejo različnim organizacijam in razlagalcem božje besede, da jih zlorabijo za lastne potrebe. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Vernik

24.11.2010

Večdnevno obilno deževje je prineslo poplave. Tudi najstarejši prebivalci se niso mogli spomniti, kdaj so vaški potoki bili tako veliki, tako mogočni hudourniki. Polje pod vasjo je postajalo jezero. Hribček sredi polja, po katerem so se po snegu otroci spuščali s sanmi, plastičnimi lopatkami ali kar z navadnimi vrečkami, pa otoček sredi jezera. Voda je nezadržno naraščala.

Na tem umetnem otoku, sredi umetnega jezera z blatno in mrzlo vodo, je stal Mujo. Bled, skoraj brez življenja. Vas je bila daleč. Predaleč. Med vasjo in njim je bila preteča voda. Resda je voda bila kalna, a je bila, glede na to, da jo je na polje priteklo bistveno več kot odteklo, relativno mirna. Le naraščala je. Za plavalca je bila vas le deset minut plavanja stran. A Mujo je bil neplavalec. Voda pa je počasi dosegla negova stopala. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Mir z vami

19.11.2010

Sinoči, v želji, da bi pobegnil od Odmevov in črnih scenarijev o Irski, Portuglaski, Španiji - sem, se ves čas spraševal, kateri v vrsti smo mi -, sem uporabil najbolj učinkovito sredstvo za bežanje od slabih novic. Daljinca.

Med preskakovanjem po bolj ko ne žalostnem sporedu, sem na HTV 2 naletel na film, ki sem ga večkrat pogledal, čigave prizore in dialoge vem že na pamet. Nebeško kraljestvo. Resda sem v film padel proti koncu, ravno v trenutku, ko so križarji poskušali ubiti Baliana, a sem obstal, bolj rečeno obležal pred televizijo, kot bi šlo za predpremiero. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Za vsako ceno

9.09.2010

Med na moj elektronski naslov prispelimi, ali pa, skoraj po službeni dolžnosti, po spletu izbrskanimi z bajramom povezanimi dogodki in prireditvami, je tudi oglas za prireditev, ki se ima zgoditi v soboto 11. septembra ob 20. uri, v ljubljanski Hali Tivoli – tretji bajramski donatorski koncert.

S plakata je mogoče razbrati, da bo ves zbrani denar (vstopnina oz. donacija je 10 evrov) “namenjen izplačilu zemljišča namenjenega izgradnji džamije v Ljubljani”. Lepo. Sam sicer sodim v verjetno precej majhno skupino tistih, ki verjamejo, da za vero človek ne potrebuje džamij, cerkva, sinagog, predvsem pa ne potrebuje verskih organizacij, a glede na to, da je večina prepričana, da potrebuje, naj bo. Verske voditelje raja pregovorno imenuje dušni pastirji, kar v nadaljevanju logičnega sklepanja izpade, da so raja ovce. Tega se ne da spremeniti in meni ne pride na misel niti poskušati. Moje mnenje je, da je džamija v Ljubljani potrebna na simbolni ravni. Kot vizualizacija dejstva, da tukaj živijo tudi ljudje islamske veroizpovedi. Sem pa prepričan, da so v Sloveniji živečim muslimanom, kakor tudi muslimanom na splošno, veliko bolj potrebne knjižnice, športni objekti, sodobni prostori za druženje, vrtci, dvorane za kulturne prireditve, kongresna dvorana, predavalnice, močna humanitarna organizacija, kot pa sama džamija. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark