Življenje ni paradižnik

December, čas obdarovanj in veseljačenja, je primeren tudi za introspekcijo. Za to, da se vprašaš, kaj ti to pomeni, kako se te ta čas dotakne. Kaj ti, kot muslimanu, pomenijo Miklavž, Božič, Novo leto.

Če do novembra gojim določene zamere, ki izvirajo iz preteklih življenjskih izkušenj, in na njega zvalim vso krivdo moje nedejavnosti na blogu, pa tega ne morem narediti decembru. Za slednjega me veže precej lepih in norih življenskih dogodkov. Ne na zadnje, decembra se začenja zima, meni precej ljub letni čas. In res ne na zadnje, decembra se začne obdobje mojega horoskopskega znamenja. Beri naprej

Danes, petek 12. oktobra, je bajram. Njegov prvi dan. Naznanja konec meseca ramadana, konec posta. Vem, da je to največji praznik muslimanov. Ne vem kaj pomeni drugim muslimanom, vem pa kaj pomeni meni.

Začetek bajrama je, za mene, konec intenzivnejšega posvečanja samemu sebi, iskanja odgovorov na vprašanje kakšen musliman sem in iskanje načinov kako postati še boljši. Še boljši človek. Kar je moje temeljno videnje bistva muslimanstva.

In danes je praznik. Največji. V ta namen sem se zgodaj zbudil. Tuširanje, britje, urejanje. Iz omare sem vzel svojo najboljšo črno obleko, belo srajco in meni najljubšo oranžno (kot ostanek otomanskih genov v moji krvi) kravato. Nadišavil se in oblekel. Kot se za največji med prazniki spodobi. In se odpravil. Kam? Beri naprej

Mediji su objavili vijest da je potpisano pismo namjere o prodaji zemljišta na kojem bi Islamska zajednica u Republici Sloveniji (IZ) mogla izgraditi Islamski kulturni centar (IKC). Logično, to je sa velikim pompom na svojoj internetnoj stranici objavila i IZ. A, isto tako logično, kao sporadičnu vijest na svojoj i Slovenska muslimanska skupnost (SMS).

Vrijeme će pokazati da li je to, konačno, korak naprijed u izgradnji IKC ili je, a ne bi bilo ništa iznenađujuće, samo još jedan u nizu političkih manevara sa kojim slovenska (ljubljanska) politika, kako desna tako i lijeva, već desećljećima kupuje vrijeme. Što joj, ruku na srce, zbog nas samih i nije bilo posebno teško i zahtijevno. Beri naprej

Ob novicah, ki govorijo, da se pripravlja lokacija za džamijo na Parmovi ulici v Ljubljani, sem nehote pogledal na koledar. Ne, ni prvi april, a je novica tako presenetljiva, da bi najbolj ustrezala temu datumu. Ali bo sodila v kategorijo prvoaprilskih šal, bo pokazal čas.

Zakaj je tako presenetljiva? Izhajajoč iz preteklih prigod in zapletov kodnega imena “džamija”, bi težko verjel, da je mogoče najti lokacijo v središču Ljubljane. Glede na vse prelito črnilo in žolč na to temo, me preseneča, da ni (za zdaj) veliko negativnih odzivov na morebitno novo lokacijo. Trenutno kaže, da so najbolj kritični glede lokacije oz. sploh tega, kdo bo v Sloveniji lahko gradil (če bo) džamijo, od kod bodo prihajala donirana sredstva za izgradnjo, v Slovenski muslimanski skupnosti (SMS), drugi organizaciji, poleg Islamske skupnosti (IS), slovenskih muslimanov.

Sovražniki sami sebi

Tovrstni odziv oz. kritičnost nekdanjega slovenskega muftija i sedanjega vodje Slovenske muslimanske skupnosti, Osmana Đogića, ni presenstljiva. Gre za stare zamere med ljudmi, ki so vodili slovenske muslimane. Za boj med prevelikimi (praznimi) egi na obeh straneh, v obeh organizacijah, ki bi morale združevati muslimane, jih pa na žalost še bolj postavljajo na različne bregove, v bojne vrste, kot topovsko hrano za tuji ego. Imam prijatelje tako v eni kot v drugi organizaciji. Kot bi rekli, na obeh bregovih. Seveda jih imam veliko tudi v vodi. Med tistimi, ki se niso opredelili za nobeno stran, ki jim je ideja “skupnosti” bila nad osebnimi boji in zmago posameznika. Med tistimi, ki so stali na mostu, ki so ga porušile pregrete glave na obeh straneh. In s(m)o končali v vodi. A glede na to, kakšno stanje duha je ostalo na obeh bregovih, voda sploh ni tako slaba izbira.

In v takem ozračju oz. s takšnim stanjem duha Islamska skupnost začenja priprave za morebitno gradnjo džamije. Tehnično gledano je to projekt Islamske skupnosti, ki je zaprosila za gradnjo. Če jo bo gradila, bo to s poleni pod nogami, ki jih bodo z vso močjo metali iz Slovenske muslimanske skupnosti. Žalostno. Kot, da teh polen ne bi bilo že več kot preveč v zadnjih skoraj štiridesetih letih, koliko traja saga o džamiji v Ljubljani. Namesto, da bi gradnja džamije v Ljubljani bila razlog povezovanja, razlog enotnosti slovenskih muslimanov, bo (je že) postala razlog še večje polarizacije, še globljih prepadov med slovenskimi muslimani. Ob takšnih prijateljih, kdo potrebuje sovražnike?

Ali je džamija v Ljubljani potrebna?

Zveni smešno, a če bi to bilo referendumsko vprašanje, nisem prepričan, da bi dobilo zadostno podporo v Sloveniji. Tudi to je stanje duha, ki ni razveseljivo. Če odmislim to, da je to “ustavna pravica”, ne morem mimo tega, da je džamija civilizacijska pravica slovenskih državljanov muslimanske veroizpovedi. Pravica, ki potrdi ali ovrže tisto, česar so nam polna usta: evropskih kulturnih in demokratičnih standardov. Izgovor ali opravičilo oz. opravičevanje tega, da džamije ni, da so z njeno gradnjo tako velike  težave, s tem, da v Savdski Arabiji ni cerkev, je nepremišljeno in ne preveč pametno. Res je, v Savdski Arabiji ni cerkev, samo, ali je Sloveniji lahko, ali si Slovenija želi, je to njen namen, da bi ji vzornica bila najbolj teokratska diktatura na svetu? Dvomim.

Osebno nisem človek, ki bi hodil na džumo (petkova skupinska molitev muslimanov), ali kot bi to v vsakdanjem pogovoru rekli “ne hodim v džamijo”. Enostvano zato ne, ker sem prepričan, da je vera stvar vsakega posameznika, da je to oseben, intimen odnos med mano in Bogom in za ta odnos, za svojo vero ne potrebujem ne džamije ne imamov (muslimanskih duhovnikov). To pomeni, tehnično gledano, da na osebni ravni džamije niti ne potrebujem. Samo, to ni stvar osebne ravni. To je pravica, to je želja, to je simbolna potrditev, da v tej državi obstajajo tudi muslimani, da so državljani te države, davčni zavezanci. In džamija na simbolni ravni pomeni, da država svojim državljanom muslimanske veroizpovedi omogoča uveljavljane pravice do veroispovedi.

Sam odidem le na bajramske molitve, ker so priložnost, da srečam znance in prijatelje, ki jih zaradi zemljepisne razsutosti in obvez ne utegnem drugače videti. Bajramska molitev mi je v prvi vrsti družbeni dogodek, obnavljanje in krepitev socialnih mrež. Odidem v špotrno dvorano in se v družbi sezutih čevljev, rokometnih golov in sponzorskih panojev predam bajramski molitvi. Tako kot polna dvorana drugih.

V tem za kristijane najbolj svetem času, bi želel, da bi vsaj za trenutek pomislili na to, kako bi bilo, če bi na božični večer namesto v okrašene in urejene cerkve, bili prisiljeni oditi v športne dvorane počastiti Kristusovo rojstvo.

“O verniki! Predpisan vam je post, kakor je bil predpisan tistim pred vami, da bi se ogibali greha” (Koran; 2,183)

V prvih dneh posta premišljujem o tem kako se bo izteklo, kako se bom organiziral, da bi v najmanjši možni meri trpele obveznosti in tudi moja okolica. Lahko bi tekel, da gre za svojevrstno mentalno pripravo.

Premišljevati o postu v Sloveniji je drugače od premišljevanja o postu v Turčiji ali v Bosni. In verjetno bi bilo drugače o njem premišljevati v Savdski Arabiji ali pa v Iraku ali Iranu. Vsaka država ima svoje posebnosti.

Recimo v Bosni,…

Ko sem se, pred dvemi leti, v času posta odpravljal v Bosno v času ramadana, mi je prijatelj, Slovenec, v šali rekel, da bom tam ugotovil kako sem edini, ki prakticira post. Šala, ki ni daleč od resnice. Veliko je ljudi, deklariranih vernikov, ki se ne postijo. Imajo nešteto izgovorov zakaj se ne. Da so poskušali pa ne gre, da jim je slabo brez hrane (največ jih pogreša cigarete), da morajo delati in ne morejo. In čeprav imajo redne zajtrke, kosila in večerje, se prehranjujejo tiho, kot bi jih bilo malo sram, malo strah, da ne prakticirajo posta. Če pa je pri hiši nekdo, ki se posti, obzirno pazijo, da s hrano ne pretiravajo, poskušajo pojeti hitro in v tišini. Za konec dnevnega posta pripravijo glavni obed, kjer se ponovno sprostijo in sproščeno jedo.

Spomnim se tudi svojih otroških obiskov pri dedku. V neki drugi Bosni, v nekem drugem svetu, v neki drugi dimenziji. Spomnim se, post je takrat bil v času žetve. Julij. In je bil čas odrekanja, od zore do sončnega zahoda, precej daljši in bolj naporen oz. neprijazen, kot je sedanji. Premikanje je posledica tega, da je muslimansko leto lunarno leto in ima 355 dni, kar pomeni da se datumi, v primerjavi z solarnim letom, ves čas premikajo. Ramadan po solarnem letu vedno nastpoi prej, kot je nastopil zadnjič. Ker pa so pri dedku bili tradiconalisti, vezani na vero in na turške korenine, je post bil nekaj samoumevnega. Za vse razen za nas otroke. Spomnim se, da smo otroci jedli skoraj v ilegali, da ne bi spravljali v skušnjavo tistih, ki so se postili. Prv tako se spominjam, da so se odrasli zbujali zelo zgodaj, da bi naredili čim več, preden bi nastopila vročina.

Vseeno pa je v Bosni, tako tisti iz mojega otroštva kot tudi sedanji, ramadan nekaj posebnega. Čuti se ga v zraku. In dan je njemu prilagojen. Od jutranjega zbujanja za kosilo preko upočasnjenosti tekom dneva do opazovanja in pričakovanja, kdaj se bodo prižgale luči na minaretih džamij in na ta način oznanile čas za večerjo - iftar.

…Turčiji…

Lani se je zgodilo, da sem se v času ramadana znašel v južni Turčiji. Na veliko oglasnih panojev, jumbo plakatov, so bile napisane želje za miren in lep post. Občudoval sem ljudi, ki so delali po restavracijah in skrbeli za turiste in njihovo prehranjevanje, sami pa so prakticirali post.

Velikokrat, ko sva se z dekletom sprehajala po mestu in so naju zvabili v trgovine, da bi si ogledala preproge, a ob omembi mojega imena (eno prvih njihovih vprašanj je “kako ti je ime”), se je pogovor dotaknil tudi posta. Če se postim, če je to v Evropi težje, če se postim tukaj v Turčiji (nisem, ker se popotnikom v času potovanja ni treba)?

Večerni sprehodi so bili nekaj posebnega. Ko so se prižgale luči na minaretih, ko so imami začeli klicati na večerno molitev (akšam namaz), so trgovci pojedli košček rahat lokuma in spili kozarec soka ali čaja (na ta način simbolno prekinejo dnevni post) in se odpravili na molitev v džamijo. Trgovine so ostale odprte. V nekaterih so bili otroci, nekatere so celo bile prazne. In mi je skozi glavo šla misel, kaj bi bilo s praznimi trgovinami pri nas. Koliko časa bi preteklo, ptreden bi se razvedelo, da določeni trgovec hodi na večerno molitev in pušča odprto trgovino? Koliko časa bi preteklo preden bi ga trgovina pričakala prazna? Ne veliko.

…ali Sloveniji.

V Sloveniji je je situacija, razumljivo drugačna, vrjetno podobna kot drugod po Evropi. Tukaj muslimani živijo v senci božičnih in velikonočnih praznikov, njihov ramadan je nekaj tihega, zasebnega. Edini stik z drugim svetom je konec ramadana, ko televizije in časopisi pikažejo slike iz različnih športnih dvoran - za razliko od drugih evropskih držav, ki pokažejo slike iz džamij -, kjer se muslimani drenajo skupaj z vrstami zloženih čevljev (muslimani molitev opravljajo sezuti).

Moji ramadani v Sloveniji ponavadi minevajo v odgovarjanju na nekatera temeljna vprašanja - zakaj to, kako prenašati, kaj se sme in česar se ne sme, koliko traja, kakšen je pomen, kdaj se lahko je, ali se ne sme piti niti voda, kaj pa seks - svojim prijateljem Slovencem, svojim slovenskim družinskim članom. Ali pa v razpravavah in konfontaciji mnenj o globljih vprašanjih vpliva vere na človeka, psihološkega pomena verovanja ali neverovanja, o vplivu vere na znanost…

Moji ramadani so nekaj intimnega. Mojega. In prav zaradi tega so moji ramadani v Sloveniji nekaj posebnega. Nimam tistega kolektivnega občutka, kot v Bosni ali Turčiji, a imam veliko pogovorov in veliko debat o religijah, o verstvih, o življenju, o vsem, kar lahko odprejo podobna temeljna vprašanja. Ne hodim na molitve, živim v svojem razumevanju islama, in imam občutek, da na ta način imam več. In dam več.