Življenje ni paradižnik

“Na obisku Onkološkega inštituta je gospa Busheva in ne boste mogli priti po Zaloški, vse je zaprto, boste morali poiskati drugo pot, po Litijski na Ambrožev trg in potem na Vrazov pa do ORL-ja.”

Zgodba, ki vam jo bom povedal se je dogajala v torek med drugo in tretjo uro popoldan, ne mi zameriti, točnega časa se ne spominjam, še zdaj se mi zdi, da sem vse skupaj le sanjal. Pripovedujem jo sedaj, ker sem pravzaprav šele sedaj sposoben zbrati misli in jih pretočiti v besede.

Uvodni stavek ne bi bil nikoli prijeten. Če bi ga slišal kot voznik, ki je namenjen v tistem času v tisti konec Ljubljane, bi, kot se za Bosanca spodobi, rekel “v pičko materino Bush in tisti, ki zaradi njega zapirajo pol države”, a ta trenutna jeza bi hitro minila.

Še bolj neprijetno je, če pa ta stavek slišiš v reševalnem vozilu. Če pa še v naročju držiš štirinajstmesečnega izmučenega otroka in je za vama prava drama ter si na poti na ORL kliniko s sumom na tujek v otrokovih pljučih, takrat ta stavek ni samo neprijeten. Je absolutno nesprejemljiv. Megleno registriraš jezo voznika reševalca, zdravnice in medicinske sestre, v glavi pa ti je samo ena misel: prosim, Bog, da bi prišli pravočasno, prosim, da bo vse v redu. V ozadje potisneš vse drugo, stiskaš otroka, šteješ sekunde in čutiš neizmerno sovraštvo do vse politike, do vseh politikov, do vseh tistih, zaradi katerih se zapirajo ceste ter vseh tistih, ki te ceste zapirajo.

K boljšemu počutju ne pripomore to, da otrok začne bruhati, da se zdravnica odloči položiti ga na bok na nosila, da se odloči nadeti mu masko za kisik. Počutim se grozno in v vsej tej grozi občudujem to malo, dobrih devet kil težko bitjece, ki brca in se premetava, ki s svojo energijo zaposluje tri odrasle osebe, da mu komaj držimo masko na obrazku in držimo nega na boku.

K boljšemu počutju ne pripomore rahlo živčno vprašanje zdravnice ali bomo kmalu, ki je bilo namenjeno vozniku. Njegov odgovor, da smo že skoraj tam, me ne pomiri, ker se mi je čas enostavno ustavil. Ko se vozilo ustavi, slišim voznika kako se z nekom pogovarja, ne slišim o čem. Potem slišim “povejte mi ali se čez Vrazov trg pride do ORL-ja ali ne, mene so napotili po tej poti?”. Odgovora ne slišim, slišim voznika “pravi, da se ne pride, cesta je zaprta s količki, kaj bomo naredili?”. Slišim zadravnico, ki pravi “pelji do konca”. Čez nekaj trenutkov se ustavimo pred nepremostljivo oviro, jeklenimi količki, ki jih je “namestil” podjetni ljubljanski župan Janković, da se ja kakšen voznik ne bi izognil plačilu parkirnine tako, da bi se izmuznil skozi dvorišča klinik in tako prišpraral euro ali dva.

“Otroka bomo nosili peš”, je kratka zdravnica. Vem, da mi je še nekaj govorila, a se ne spomnim kaj. Vzel sem otroka v naročje, voznik je pograbil kisik, medicinska sestra mu je držala masko na obrazku, zdravnica vzela papirje in, kar sem ugotovil kasneje, njegove čevljčke ter smo se, kot v kakšnem filmu, peš napotili proti ORL kliniki. Ne vem koliko dolgo smo hodili. Na vhodu v kliniko nas je že čakala zdravniška ekipa, zgrožena nad tem, da prihajamo peš…

Hvala Bogu, vse se je dobro izteklo. V času bivanja v bolnici, od torka do četrtka, so vsi vedeli, da smo mi tisti, ki smo otroka morali prinesti peš na kliniko, ter smo, kot tolažbo slišali marsikatero krepko na račun ameriškega predsednika Bushmana, slovenske infantilne politike in ljubljanskega župana Jankovića.

Danes, ko smo se vrnili v normalo, ko otrok ponovno jé in počasi lovi svoj ritem, ko sva se z ženo, ki nas je počakala na kliniki, ker je v službi v KC, le nekaj stavb stran, končno malo naspala, danes lahko rečem le naslednje: jebite se vsi tisti, ki mislite, da je zaradi vas potrebno zapreti in ustaviti pol države kako bi se vi počutili varne; jebite se vsi tisti infantilni politiki, ki ste pripravljeni uresničevati takšne idiotske zahteve; jebite se vsi tisti, ki ste Ljubljano, ali katerokoli drugo mesto, spremenili v podjetje in ste za to, da bi zaslužili še kakšen euro več, pripravljeni žrtvovati tudi kakšno življenje.

Moja izkušnja je zame najbolj grozljiva, a prepričan sem, da zdaleč ni edina, ki se je dogajala v času, ko si je gospa Busheva ogledovala, kakšna ironija, zdravstveno ustanovo - Onkološki inštitut.

Safet Ali-beg

December, čas obdarovanj in veseljačenja, je primeren tudi za introspekcijo. Za to, da se vprašaš, kaj ti to pomeni, kako se te ta čas dotakne. Kaj ti, kot muslimanu, pomenijo Miklavž, Božič, Novo leto.

Če do novembra gojim določene zamere, ki izvirajo iz preteklih življenjskih izkušenj, in na njega zvalim vso krivdo moje nedejavnosti na blogu, pa tega ne morem narediti decembru. Za slednjega me veže precej lepih in norih življenskih dogodkov. Ne na zadnje, decembra se začenja zima, meni precej ljub letni čas. In res ne na zadnje, decembra se začne obdobje mojega horoskopskega znamenja. Beri naprej

Moje lane. Moj mali Lanček. Moje vse. In čeprav se zdi, da je še včeraj prišel na svet, šest mesecev v življenju človeka ni ravno veliko, se je nabralo toliko vsega, za eno debelo knjigo, šest mesecev v življenju dojenčka je ogromno, je “vsak dan nekaj novega”.

In šest zadnjih mesecev v mojem življenju je bilo nepozabnih. Vsak dan zgodba zase. Od solz sreče ob prvem pogledu na malo, od poroda izmučeno kepico, ki je ležala na mojih rokah in me nepremično gledala, kot da za njo ne bi bilo najnapornejše potovanje, pa do zadnjega poljuba za lahko noč.

Da ne pozabim: čeprav sem gor napisal “moj mali Lanček”, na teh slikah je Lan mamin otrok. Ko je dobre volje (kar je več ali manj vedno), je mamin, ko sitnari, je moj. To je mamina delitev. Ni kaj.

Safet Ali-beg

V Sloveniji imate - v redu, lahko bi rekel imamo, ker sem tudi sam del tega okolja - krasne postelje, krasne jogije - ne, ne, ne, niso Dormeo - na katerih se spi kot v nebesih, in ki nosijo okolju primerno ime - Slovenska postelja. Niso ravno poceni, so pa dobri.

Doma jih imamo kar šest. Vsi družinski člani poročajo o tem, da sedaj, no, ne ravno od včeraj, pri hiši so ti jogiji že kar nekaj let, spijo popolnoma drugače. Boljše. Končno spijo dobro. Pravijo, da na čem tako dobrem niso nikoli spali. Tudi meni je najslajše zaspati na njej, čeprav roko na srce, osebno nimam težav s krajem in načinom spanja. To lahko počnem kjerkoli in kadarkoli. Beri naprej

Moški smo preprosta bitja. Predvidljiva. Sevada so izjeme, so tudi takšni bolj komplicirani, a ti so na mostu, ki povezuje ženski in moški breg reke, bolj na ženski strani. Kar ni nič narobe, a za to zgodbo ni pomembno. Iskanje in priznavanje večplastnosti pri moških, bi samo še zakompliciralo bistvo teh besed, da jo bom gladko spregledal in ostal pri tem, da so moški preprosta, predvidljiva bitja. Beri naprej