S kulturo v svet

7.02.2017

V počastitev kulturnega praznika, še ene lepe stvari, ki zaznamuje to deželo na sončni strani Alp, in v izvedbi učencev in učiteljev Osnovne šole Litija, smo se podali s kulturo v svet, letos o jeziku in narodu. Čeprav, časi so takšni, se človek težko odpravi dlje kot do ograj in zidov. Še težje se pa vrne.

Če pozabim zaplete s tehniko, ki je začetek prireditve zamaknila kot kakšen rock koncert, smo začeli s himno. To čudovito slovensko himno, ki za razliko od večine drugih himn, ki slavijo posamezne narode, slavi vse narode. Ko slišiš to himno, ko razumeš njeno besedilo, ko slišiš, da naj žive vsi narodi, da prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, da ne vrag, le sosed bo mejak, moraš biti ponosen do neba. Kakšne besede! Stali smo, poslušali. In v tišini so grmele misli. Moje. Koliko ljudi, ki mirno stoje poslušajo himno domovine, isto tudi razume? Kolikim politikom, ki odločajo o življenju ljudi, pride besedilo do možganov? Koliko je tistih, ki bi iz ljubezni do domovine, pregnali vse drugačne in drugače misleče, ki razumejo vsaj prvi del himne? In, koliko nas je, ki se bomo, potem, ko pogledamo to hvalnico kulturi, jeziku in narodu, vrnilo v svoje male ograjene intimne svetove in od tam varno opazovali, kako umirajo vsi narodi, ki hrepene dočakat dan. Kot da, ne tako dolgo nazaj, tudi sami ne bi bili narod, ki je hrepenel dočakat dan.

V duhu himne in duhu prireditve so nam svoja video sporočila poslali tudi Trubar, Valvasor, Aškerc, Prešeren… Prireditev so učenci in učitelji lepo zvozili. V vsem bogastvu slovenskega jezika. Z narečji. Z zgodovino slovenskega jezika. Z zgodovino jezika, ki je prihajal na in odhajal s tega prostora. In tudi s pogledom v prihodnost.

Seveda je vsaka prireditev še boljša, če je tudi tvoj otrok njen del. Topogledno so vse šolske in tudi kakšne druge priložnostne prireditve naravnost fantastične.

Tisto, kar se mi zdi vredno vsake pohvale, je enakopravna vključitev učencev prilagojenega programa v vse prireditve, ki jih šola organizira. In prav lepo je opazovati, koliko sebe ti otroci dajejo v svoje nastope.

Tisto, kar se mi pa zdi smiselno ob priliki omeniti odgovornim za šolske prireditve, je, da ni potrebe, da so v šolskih predstavah ženske še vedno last moških. Labatova, Feletova, Vrhovnikova, Koprivnikarjeva, Fridlova, Lahova… Pravzaprav se mi zdi izjemna priložnost, da se prav v šoli začnejo dajati prava sporočila. Ker, kot pravi himna Osnovne šole Litija: Ne za šolo, za življenje se učimo.

  • Share/Bookmark