Moja vest

9.02.2017

Starše otrok, ki niso cepljeni, je prosila, pravzaprav obvestila, naj otrokom poiščejo drugega osebnega zdravnika. Tako se je začela saga o ugovoru vesti pediatrinje in ponovna navijaška vojna za ali proti cepljenju, ki ima pri vseh isti cilj, tudi pri pediatrinji, ki ugovarja z vestjo, in pri njenih kolegicah in kolegih, ki ji izražajo podporo, in ta cilj je dobrobit otrok. Plemenite besede.

Sem starš cepljenega otroka. Verjamem v preventivno cepljenje, verjamem v koristnost cepljenja, se zavedam možnih zapletov, a sem prepričan, da koristnost absolutno odtehta morebitne zaplete. Verjamem otrokovi osebni zdravnici, zaupam njeni strokovni presoji. To sem jaz. In istočasno razumem, da imajo ljudje drugačna stališča, da se odločajo drugače, da drugače gledajo na koristi in morebitne zaplete cepljenja. Absolutno vem, da farmacevtska industrija nima moralnih zadržkov. Se tolažim z mislijo, da živimo v družbi, kjer si ta industrija vseeno ne upa biti tako divja v uporabi čudnih substanc, in me je istočasno groza misli, da je veliko družb takšnih, kjer je nič ne ovira, da bi preizkusila prav vse.

Misel, da zdravnik zavrača oz. odreka zdravljenje necepljenim otrokom, mi je nesprejemljiva, ugovor vesti, ki ga nekdo uveljavlja zaradi necepljenosti otrok, pa hudo sporen. Ker odreka zdravniško pomoč tistim, ki v procesu odločanja za ali proti cepljenju, nimajo prav nobene besede. Ker se v tem primeru poskuša disciplinirati starše z odrekanjem zdravljenja njihovih otrok. Hudo sporno. Odreči zdravljenje otroku ne bi smelo biti predmet nobenega ugovora vesti. Nikoli. Pod nobenim pogojem. Pika. Pomanjkanje vesti pa je lahko.

Ne smemo pozabiti, nihče ne sme, da gre za otroke, ki pogosto znajo biti žrtve odločitev lastnih staršev. Od določanja imena naprej. In v primeru takšnega zdravniškega pristopa, so otroci dvakrat žrtve. Prvič, žrtve odločitve staršev, da jih ne bodo dali cepiti, in drugič, žrtve zdravnika, ki jih ne bo zdravil, ker so se njihovi starši odločili, da jih ne bodo cepili. Kakšna dobrobit otrok je to? Kakšen humanizem je to?

Kakšen svet je to, v katerem je tudi takšen dogodek dovolj dober razlog, da se v nas prebudijo tiste primitivne strasti, da so nam stvari jasne, da do zadnje kapljice črnila branimo svoja stališča, čeprav malokdo med nami v zadostni meri ve, zakaj gre. In da smo tudi sami vehementno pripravljeni preko otrok disciplinirati starše. Disciplinirati tuje starše. Preko tujih otrok. Seveda. Razumljivo. Za svoje imamo bistveno več razumevanja. Prav grozljivo je, kako čisto vsakdanji ljudje, prijazni in pridni, pridejo do teme, v kateri začnejo bruhati fašistična stališča.

Starši so lahko žalibog neumni, neizobraženi, lahko so paranoični, lahko zavedeni. Hej, lahko imajo celo prav. Prebral sem, da nekaterim zdravnikom gre na živce, da starši guglajo. Zdravniki pa ne bi smeli biti nič od tega. In niti slučajno si ne bi smeli dovoliti discipliniranja staršev preko odpovedovanja zdravljenja otrok. Niti slučajno. To pravi moja vest.

Danes je to razlog za zdravniški ugovor vesti. Jutri bo šport, alkohol, cigareti, pojutrišnjem ime, vera, SES.

Tako bomo zabredli v primitivnih vodah, brez humanosti, brez socialnega čuta za sočloveka. In nadaljevali v smeri, ko bodo zdravniki zdravili le zdrave ljudi. Za bolne bodo podali ugovor vesti.

  • Share/Bookmark

S kulturo v svet

7.02.2017

V počastitev kulturnega praznika, še ene lepe stvari, ki zaznamuje to deželo na sončni strani Alp, in v izvedbi učencev in učiteljev Osnovne šole Litija, smo se podali s kulturo v svet, letos o jeziku in narodu. Čeprav, časi so takšni, se človek težko odpravi dlje kot do ograj in zidov. Še težje se pa vrne.

Če pozabim zaplete s tehniko, ki je začetek prireditve zamaknila kot kakšen rock koncert, smo začeli s himno. To čudovito slovensko himno, ki za razliko od večine drugih himn, ki slavijo posamezne narode, slavi vse narode. Ko slišiš to himno, ko razumeš njeno besedilo, ko slišiš, da naj žive vsi narodi, da prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, da ne vrag, le sosed bo mejak, moraš biti ponosen do neba. Kakšne besede! Stali smo, poslušali. In v tišini so grmele misli. Moje. Koliko ljudi, ki mirno stoje poslušajo himno domovine, isto tudi razume? Kolikim politikom, ki odločajo o življenju ljudi, pride besedilo do možganov? Koliko je tistih, ki bi iz ljubezni do domovine, pregnali vse drugačne in drugače misleče, ki razumejo vsaj prvi del himne? In, koliko nas je, ki se bomo, potem, ko pogledamo to hvalnico kulturi, jeziku in narodu, vrnilo v svoje male ograjene intimne svetove in od tam varno opazovali, kako umirajo vsi narodi, ki hrepene dočakat dan. Kot da, ne tako dolgo nazaj, tudi sami ne bi bili narod, ki je hrepenel dočakat dan.

V duhu himne in duhu prireditve so nam svoja video sporočila poslali tudi Trubar, Valvasor, Aškerc, Prešeren… Prireditev so učenci in učitelji lepo zvozili. V vsem bogastvu slovenskega jezika. Z narečji. Z zgodovino slovenskega jezika. Z zgodovino jezika, ki je prihajal na in odhajal s tega prostora. In tudi s pogledom v prihodnost.

Seveda je vsaka prireditev še boljša, če je tudi tvoj otrok njen del. Topogledno so vse šolske in tudi kakšne druge priložnostne prireditve naravnost fantastične.

Tisto, kar se mi zdi vredno vsake pohvale, je enakopravna vključitev učencev prilagojenega programa v vse prireditve, ki jih šola organizira. In prav lepo je opazovati, koliko sebe ti otroci dajejo v svoje nastope.

Tisto, kar se mi pa zdi smiselno ob priliki omeniti odgovornim za šolske prireditve, je, da ni potrebe, da so v šolskih predstavah ženske še vedno last moških. Labatova, Feletova, Vrhovnikova, Koprivnikarjeva, Fridlova, Lahova… Pravzaprav se mi zdi izjemna priložnost, da se prav v šoli začnejo dajati prava sporočila. Ker, kot pravi himna Osnovne šole Litija: Ne za šolo, za življenje se učimo.

  • Share/Bookmark

Ko te preseneti SDS

5.09.2015

O Erlahu, o njegovih tvitih, in ne samo tvitih, vemo vsi vse. Neumnosti se hitro širijo po spletu. In dvomim, da koga resno preseneti kakšen njegov umotvor. Na neumnosti se navadiš. Otopiš. V najboljšem primeru zamahneš z roko, s tistim bosanskim “ko ga jebe”. To je pač sreča takšnih ljudi. Da lahko klobasajo, mi pa rečemo, pusti ga, navaden pezde je.

Tudi s tvitom o streljanju na tiste begunce, ki bi se približali slovenski meji na manj kot 500 metrov, ne bi bilo nič drugače. Pač, človek piše neumnosti. Smo se pa odzivali, tudi sam sem se, in odzvala se je stranka, katere član je bil. SDS.

Dobro, nisem vedel, da je Erlah član SDS-a. In dobro, to me ni niti zanimalo. Odziv stranke me je presenetil. Pozitivno, moram priznati. Presenetil zaradi dveh stvari. Prvič, ker ji tega – izključitve – ne bi bilo treba narediti. Vsaj ne nujno. In drugič, ker takšni odzivi niso značilni za to stranko. A poteza je takšna, da ji jaz za to lahko le čestitam. Brez podtonov, brez sarkazma, brez cinizma. In kljub dejstvu, da sva s stranko SDS svetlobna leta narazen glede vrednot, stališč in odnosa do praktično vsega, mi ni težko tega povedati.

Je to le predstava za javnost, glajenje javne podobe stranke, omejevanje škode? Verjetno vse to. Kaj verjetno, zagotovo. A to v tem primeru ni niti pomembno. Roko na srce, katera stranka pa ne dela predstav za javnost, gladi javno podobo, omejuje morebitno škodo in pravzaprav dela vse, kar ji lahko pomaga do dobrega rezultata na volitvah? Nikoli prej nisem zasledil, da bi se SDS odzvala na podoben način. Tudi zdaj ji ne bi bilo treba. A je naredila. In to je največa vrednost. To ji priznam. In ne vidim potrebe, da bi ji to relativiziral, razvrednotil, iskal skrite namene.

SDS je zmogla ta korak. Tudi ZNP. Kapo dol.

  • Share/Bookmark

On ima rada burek

24.11.2014

Zakomplicirali ste jo. Do amena. Slovenščino. In to ne samo za nas, ki so nam geni prišli od drugod, zakomplicirali ste jo tudi za klene domoljube. Glede na to, da jo večina ne obvlada.

Kdo, kdaj, bel, bil, smel… in še malo morje tako zapisanih besed, ki se jih ne izgovori tako, kot so zapisane.

Pa štetje. Enaindvajset, stopetinosemdeset, enaindvajset tisoč stopetinosemdeset. In tako lomiš jezik v nedogled. Kdo pri zdravi pameti poleg vas gre tako komplicirati številke! Dobro, kdo pri zdravi pameti poleg vas in Nemcev! To je največji napad na številke od uvedbe arabskih številk, ki so poenostavile rimske.

Pa dvojina. A moram tukaj sploh kaj omenjati?

Pa s in z, pa k in h, pa ne da bi in brez da bi…

Pa… Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Ljubav je smisao života

13.03.2014

Tako svojo pripoved začenja bosanski raper Edin Osmić aka Edo Maajka. Pripoved o Mahirju in Almi. Sicer najboljši scenarij za film, ki ne bo nikoli posnet. Škoda. Tisti, ki hodite v kino Dvor, poglejte prvi in drugi sedež v osmi vrsti. Poglejte, kaj piše na njih (vsekakor upam, da še piše).

Tudi jaz poznam Mahirja in Almo. Svoja Almo in Mahirja. Le, da sta onadva Mojca in Amir.

Tam, v drugi polovici osemdesetih sta se spoznala. V Ljubljani. Tukaj sta živela, hodila v šolo. Ona Slovenka in on Bosanec. Mogoče je on danes Bošnjak, mogoče kaj drugega, ne vem. Vem, da smo takrat bili vsi Bosanci. Njegova starša nista bila ravno navdušena nad to ljubeznijo. Oče posebej. Da mu sin ima punco Slovenko, to pa že ne. Morala bi biti muslimanka. Če že Slovenka, pa s stisnjenimi zobmi. To je ta naša hinavščina. Lahko piješ, hazardiraš, odiraš najemnike, a to, da ti sin ima punco Slovenko, to pa je višek. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark