Življenje ni paradižnik

Ko sem se prvič srečal s Slovenijo in življenjem v njej, pred dobrimi dvajsetimi leti, se je na naših prostorih marsikaj kadilo. Drina, Morava, Drava. S flitrom ali brez. Sarajevski Marlboro, Milde Sorte. In Filter 57, najbolj znani slovenski cigareti. In, če me spomin ne vara, prvi cigareti s filtrom od Vardarja pa do Triglava. Niso bili ravno Marlboro, Camel, Ronhill, JPS, Milde Sorte, so bile pa domači. Takrat so jih, za razliko od danes, proizvajali v Ljubljani. Spomnim se njihove belo zelene škatle in verza, ki jo je krasil: »Od nekdaj lepe so ljubljanke slovele…«, za katerega se mi takrat še sanjalo ni, kaj pomeni in kdo ga je napisal. Čeprav sem se v šoli že srečal z največjim slovenskim verzoklepcem, doktorjem Francetom Prešernom. Če držijo napisi, da je kajenje zdravju škodljivo, bi lahko rekli, da je Filter 57 najboljša bližnjica do pokopališča. Zdelo se mi je, da je tako. V bistvu pa ne vem, s kajenjem nimam izkušenj. Seveda, sem poskusil na koncu osnovne šole. Prižgal. In videl, da to ni zame. Vseeno pa sem s Filtrom 57 imel srečanje za celo življenje. Beri naprej »

Julija. Nekje v Srednji Dalmaciji. Pri temperaturi, ki preprečuje normalno delovanje možganov. Pri temperaturi, pri kateri so možgani brez mrzlega piva absolutno neuporabni. Z mrzlim pivom pa le še neuporabni.

“”Slovenac”, što je to zeleno, što imaš na “šoferšajbi”?

Jaz seveda nisem Slovenec. Sem v Sloveniji živeči Bosanec s hrvaškim potnim listom. Za zdaj. Kmalu pa se bo to spremenilo. A za ljudi izven slovenskih meja sem pač pogovorno Slovenec. Tudi za moje prijatelje in znance. Vozim avto s slovenskimi tablicami, žena Slovenka,  z otrokom in ženo se pogovarjam v slovenščini, ko govorim hrvaško, zvenim kot tujec. Ergo, sem Slovenec.

“Vinjeta”

“Vi…, a to je ono što ste nam Slovenci uveli? Beri naprej »

Ko je Bog delil smisel za norčevanje in hudomušnosti na 1. aprila v vrsti zagotovo ni bilo tistih, ki se danes čutijo poklicane za ustvarjanje norčij, smešnih novic. Zagotovo v tej vrsti ni bilo športnih novinarjev in, dam roko v ogenj, da ni bilo ustvarjalcev slovenskega Velikega brata. Vsako leto, znova in znova, poslušam otročja športna poročila, žalostno smešne novice iz sveta slavnih. Vse narejeno za tiste, ki jim številka čevljev prekaša številko inteligenčnega količnika. In za otroke. Ki poročil itak ne gledajo. Beri naprej »

59 evrov za dva aranžmaja in šopek rož. Ni veliko. Koliko je to tolarjev? To ni vprašanje, ki bi se mi zapisalo dobro leto nazaj, ob uvedbi evra kot plačilnega sredstva v Deželo, pač pa vprašanje, ki ga najbolj pogosto slišim ob omembi cene tega ali onega. Še vedno veliko ljudi, in med njimi veliko tistih, ki jih poznam in so visoko izobraženi, evre preračunava v tolarje. Tudi sam se počutim bolj gotovo, če ceno preračunam v nekdanjo valuto. Kot bi šele takrat izdelek ali storitev dobila pravo vrednost.

59 evrov ni tako veliko denarja, mar ne? Če ga izrazimo v tolarjih, dobimo vsoto 14.138,76. Kaj, toliko denarja za dva aranžmajčka in šopek rož, ki ne bodo dočakale niti naslednje nedelje? Mater je drago. V tej državi cene letijo v nebo, vsak dan je življenje dražje. Ta vlada je absolutno nesposobna… Beri naprej »

Do pred kratkim sem mislil, bil prepričan, da je kranjska klobasa slovenska kulinarična značilnost. Še več, tako so me učili. Tako sem se naučil. Skupaj s potico, ajdovimi žganci, prekmursko gibanico…

Spomnim se, o tem sem govoril tudi na izpitu iz znanja slovenščine, ki sem ga kot tujec potreboval za vpis na fakulteto in sem ga, na to sem ponosen, naredil z 97%. In odgovor je bil pravilen.

A očitno ste me Slovenci ves čas peljali žejnega čez vodo, jaz, Bosanec, sem vam pa verjel. Beri naprej »