Življenje ni paradižnik

Znate li, kada se odlučite pisati o aktualnom stanju u zajednici, o dobrim i lošim trenucima, o svijetlijim i tamnijim mrljama života zajednice, o smeću pometenom pod tepih, u nadi da se neće naći netko znatiželjan, tko će zaviriti pod tepih, o svemu onome što čini život zajednice nas Bošnjaka v Sloveniji, kada ste na pravom putu?

Jednostavno. Ne može biti jednostavnije. Na pravom putu si onda kada te hvale i kritikuju sa svih strana. Beri naprej »

Smiješno i zanimljivo ali i najrazumljivije je da ovaj blog dobija svoju prvu objavu u onom segmentu kojemu je bio i namjenjen, u segmentu života Bošnjaka u Sloveniji, tek nakon vijesti, da će odgovorni u Islamskoj zajednici u Republici Sloveniji (IZ) onemogućiti, da ne kažem zabraniti, distribuciju časopisa Bošnjak u onome što se popularno naziva ljubljanska džamija ili mesdžid, mada ni jednog ni drugog ta zgrada vidjela nije.

Razumljivo zbog toga, što se čovjek, po svojoj prirodi lijen i cijepljen protiv promjena, najčešće pokrene tek nakon šake u rebra. Nije baš nešto, no, i to je bolje od slijepe poslušnosti i spremnosti na mirno primanje udaraca. Bolje od glumljenja ovaca. Beri naprej »

Čeprav nisem ravno reden, in čeprav ne najdem časa, da bi se kdaj (oziroma to naredim preredko) samoiniciativno odpravil na ZTM, sem krvodajalec, ki dvakrat na leto daruje kri po principu telefonskega klica “potrebovali bi vas danes ali jutri, imamo pomanjkanje vaše krvne skupine”. Ta jutri je bil danes.

Priznam pa, da nisem ravno tipičen krvodajalec, altruist po duši. Čeprav kri darujem tudi zaradi tega, ker jo drugi potrebujejo, a jo darujem tudi zaradi tega, ker jo bom mogoče v prihodnosti tudi sam potreboval. Sebično? Jebi ga. Nekoč smo se “ničle” (krvna skupina 0) hvalile s tem, da našo kri lahko dobijo vse krvne skupine, mi pa le svojo, no, zadnji del hvale “mi pa le svojo”, se mi je vtisnil malo bolj globoko. Spomnim se, tudi v JLA so vojaki kri dajali iz čisto osebnih razlogov. Z vsakim odvzemom so si vojaški rok skrajšali za dva dni. Pa v podjetjih, ko so bile organizirane akcije, so krvodajalci dobili dva prosta dneva. Krvodajalstvo je bilo udarniško.

Čeprav sem krvodajalec, nekaterih stvari, ki so sestavni del krvodajalstva, nisem nikoli počel. Recimo, jedel na bon, ki so mi ga dali po vsakem odvzemu krvi. Mogoče je to dobro za organizem, mogoče je pametno, a jaz tega ne morem. Seveda obstajajo situacije, ko bi lahko, recimo, da bi me povabila, me odpeljala kakšna simpatična medicinska sestra ali zdravnica (ljubica, če to bereš, vedi, da to ni res, da nisem takšen, da samo nakladam, da je to fikcija), a se kaj takega v moji krvodajalski zgodovini ni pripetilo (ljubica, če to bereš, vedi, da se tudi ne bo).

Prav tako nisem nikoli padel pod vpliv krvodajalskih akcij. Ne, takšnega skupinskega nagona nimam. V vojski nisem niti enkrat dal krvi, nisem hodil na krvodajalske akcije. Vedno sem bil najbolj srečen, če mi je uspelo izogniti se gneči v času davanja krvi. In do danes mi je to vedno uspevalo. Danes pa ne. Danes sem, v želji, da bi bil čim bolj zgoden, da bi se izognil morebitni gneči, padel v do sedaj največjo gnečo. Moja prva misel je bila, da se bom obrnil in se vrnil kasneje, ko ne bo take gneče, a sem se spomnil, da sem že parkiral v parkirni hiši, da bi bilo brez veze, če bi po nepotrebnem plačeval parking (sem vedel, da se bom s časom asimiliral v Slovenca, a to, da se asimiliram v Gorenjca, to je pa višek), če bi dodatno izgubljal čas s ponovnim prihodom. In sem ostal. V vrsti, ki je čakala na prijavo. Pred mano se je valila kolona carinskih uslužbenk in uslužbencev. Ja, tem se je treba napiti krvi. Za vsa tista “a odprete, prosim, prtljažnik” in “imate kaj za prijaviti”, in to v najbolj nemogočih trenutkih. Recimo, celo leto hodim s praznim avtom čez mejo in me nihče niti pogleda ne. Enkrat pa iz Dalmacije peljem vrečo krompirja in nekaj iz skal natrganega žajblja, origana, kakšno vejo rožmarina, pa kakšno maldo sadiko teh začimb za domače vaze, in takrat se zganejo. Takrat jih nekaj zmoti, zavohajo ali kaj, in rečejo “odprite prtljažnik, prosim”.

Je pa dobra stran takšne krvodajalske gneče v tem, da lahko opazuješ dinamiko, ki se razvije od prijave do izhoda iz stavbe. Nekaj ljudi je čisto tihih, razmišljajočih. Nekaj je tudi takšnih rahlo povzdignjenega obnašanja. Malo so bolj glasni, na vprašanja osebja odgovarjajo v stilu “to je zame mala malica”, “jaz to z levo roko”, s prijatelji se hecajo, poskušajo biti duhoviti, poskušajo navezati stik tudi z neznanimi krvodajalci, hodijo kot pavi. Veste, kaj je najhujše, kar se lahko pripeti takšnem nastopaču? To, da mu pri odvzemu krvi postane slabo. Obe skupini izražata rahel strah, dajanje krvi vedno spremlja rahlo nelagodje, in njihovo obnašanje je njihov način spoprijemanja s tem strahom.

A karkoli si jaz mislil o tem, kakorkoli gledal na to in s kakršnimi koli nameni kri dajal, krvodajalstvo je koristno. Na ta, neboleč način pomagamo tistim, ki jim je v danem trenutku kri najbolj pomembna.

Sicer pa je fenomen dajanja krvi v tem, da se krvodajalci (o tem poroča veliko krvodajalcev) po odvzemu krvi počutijo boljše, da je njihov organizem bolj umirjen, da imajo več delovnega elana tisti dan, kar pa je v nasprotju z logiko po kateri so krvodajalci imeli 8ali imajo) tisti dan prost. Izjeme so dela, ki zahtevajo več fizičnega napora.

Safet Ali-beg

Ob novicah, ki govorijo, da se pripravlja lokacija za džamijo na Parmovi ulici v Ljubljani, sem nehote pogledal na koledar. Ne, ni prvi april, a je novica tako presenetljiva, da bi najbolj ustrezala temu datumu. Ali bo sodila v kategorijo prvoaprilskih šal, bo pokazal čas.

Zakaj je tako presenetljiva? Izhajajoč iz preteklih prigod in zapletov kodnega imena “džamija”, bi težko verjel, da je mogoče najti lokacijo v središču Ljubljane. Glede na vse prelito črnilo in žolč na to temo, me preseneča, da ni (za zdaj) veliko negativnih odzivov na morebitno novo lokacijo. Trenutno kaže, da so najbolj kritični glede lokacije oz. sploh tega, kdo bo v Sloveniji lahko gradil (če bo) džamijo, od kod bodo prihajala donirana sredstva za izgradnjo, v Slovenski muslimanski skupnosti (SMS), drugi organizaciji, poleg Islamske skupnosti (IS), slovenskih muslimanov.

Sovražniki sami sebi

Tovrstni odziv oz. kritičnost nekdanjega slovenskega muftija i sedanjega vodje Slovenske muslimanske skupnosti, Osmana Đogića, ni presenstljiva. Gre za stare zamere med ljudmi, ki so vodili slovenske muslimane. Za boj med prevelikimi (praznimi) egi na obeh straneh, v obeh organizacijah, ki bi morale združevati muslimane, jih pa na žalost še bolj postavljajo na različne bregove, v bojne vrste, kot topovsko hrano za tuji ego. Imam prijatelje tako v eni kot v drugi organizaciji. Kot bi rekli, na obeh bregovih. Seveda jih imam veliko tudi v vodi. Med tistimi, ki se niso opredelili za nobeno stran, ki jim je ideja “skupnosti” bila nad osebnimi boji in zmago posameznika. Med tistimi, ki so stali na mostu, ki so ga porušile pregrete glave na obeh straneh. In s(m)o končali v vodi. A glede na to, kakšno stanje duha je ostalo na obeh bregovih, voda sploh ni tako slaba izbira.

In v takem ozračju oz. s takšnim stanjem duha Islamska skupnost začenja priprave za morebitno gradnjo džamije. Tehnično gledano je to projekt Islamske skupnosti, ki je zaprosila za gradnjo. Če jo bo gradila, bo to s poleni pod nogami, ki jih bodo z vso močjo metali iz Slovenske muslimanske skupnosti. Žalostno. Kot, da teh polen ne bi bilo že več kot preveč v zadnjih skoraj štiridesetih letih, koliko traja saga o džamiji v Ljubljani. Namesto, da bi gradnja džamije v Ljubljani bila razlog povezovanja, razlog enotnosti slovenskih muslimanov, bo (je že) postala razlog še večje polarizacije, še globljih prepadov med slovenskimi muslimani. Ob takšnih prijateljih, kdo potrebuje sovražnike?

Ali je džamija v Ljubljani potrebna?

Zveni smešno, a če bi to bilo referendumsko vprašanje, nisem prepričan, da bi dobilo zadostno podporo v Sloveniji. Tudi to je stanje duha, ki ni razveseljivo. Če odmislim to, da je to “ustavna pravica”, ne morem mimo tega, da je džamija civilizacijska pravica slovenskih državljanov muslimanske veroizpovedi. Pravica, ki potrdi ali ovrže tisto, česar so nam polna usta: evropskih kulturnih in demokratičnih standardov. Izgovor ali opravičilo oz. opravičevanje tega, da džamije ni, da so z njeno gradnjo tako velike  težave, s tem, da v Savdski Arabiji ni cerkev, je nepremišljeno in ne preveč pametno. Res je, v Savdski Arabiji ni cerkev, samo, ali je Sloveniji lahko, ali si Slovenija želi, je to njen namen, da bi ji vzornica bila najbolj teokratska diktatura na svetu? Dvomim.

Osebno nisem človek, ki bi hodil na džumo (petkova skupinska molitev muslimanov), ali kot bi to v vsakdanjem pogovoru rekli “ne hodim v džamijo”. Enostvano zato ne, ker sem prepričan, da je vera stvar vsakega posameznika, da je to oseben, intimen odnos med mano in Bogom in za ta odnos, za svojo vero ne potrebujem ne džamije ne imamov (muslimanskih duhovnikov). To pomeni, tehnično gledano, da na osebni ravni džamije niti ne potrebujem. Samo, to ni stvar osebne ravni. To je pravica, to je želja, to je simbolna potrditev, da v tej državi obstajajo tudi muslimani, da so državljani te države, davčni zavezanci. In džamija na simbolni ravni pomeni, da država svojim državljanom muslimanske veroizpovedi omogoča uveljavljane pravice do veroispovedi.

Sam odidem le na bajramske molitve, ker so priložnost, da srečam znance in prijatelje, ki jih zaradi zemljepisne razsutosti in obvez ne utegnem drugače videti. Bajramska molitev mi je v prvi vrsti družbeni dogodek, obnavljanje in krepitev socialnih mrež. Odidem v špotrno dvorano in se v družbi sezutih čevljev, rokometnih golov in sponzorskih panojev predam bajramski molitvi. Tako kot polna dvorana drugih.

V tem za kristijane najbolj svetem času, bi želel, da bi vsaj za trenutek pomislili na to, kako bi bilo, če bi na božični večer namesto v okrašene in urejene cerkve, bili prisiljeni oditi v športne dvorane počastiti Kristusovo rojstvo.