Življenje ni paradižnik

“Na obisku Onkološkega inštituta je gospa Busheva in ne boste mogli priti po Zaloški, vse je zaprto, boste morali poiskati drugo pot, po Litijski na Ambrožev trg in potem na Vrazov pa do ORL-ja.”

Zgodba, ki vam jo bom povedal se je dogajala v torek med drugo in tretjo uro popoldan, ne mi zameriti, točnega časa se ne spominjam, še zdaj se mi zdi, da sem vse skupaj le sanjal. Pripovedujem jo sedaj, ker sem pravzaprav šele sedaj sposoben zbrati misli in jih pretočiti v besede.

Uvodni stavek ne bi bil nikoli prijeten. Če bi ga slišal kot voznik, ki je namenjen v tistem času v tisti konec Ljubljane, bi, kot se za Bosanca spodobi, rekel “v pičko materino Bush in tisti, ki zaradi njega zapirajo pol države”, a ta trenutna jeza bi hitro minila.

Še bolj neprijetno je, če pa ta stavek slišiš v reševalnem vozilu. Če pa še v naročju držiš štirinajstmesečnega izmučenega otroka in je za vama prava drama ter si na poti na ORL kliniko s sumom na tujek v otrokovih pljučih, takrat ta stavek ni samo neprijeten. Je absolutno nesprejemljiv. Megleno registriraš jezo voznika reševalca, zdravnice in medicinske sestre, v glavi pa ti je samo ena misel: prosim, Bog, da bi prišli pravočasno, prosim, da bo vse v redu. V ozadje potisneš vse drugo, stiskaš otroka, šteješ sekunde in čutiš neizmerno sovraštvo do vse politike, do vseh politikov, do vseh tistih, zaradi katerih se zapirajo ceste ter vseh tistih, ki te ceste zapirajo.

K boljšemu počutju ne pripomore to, da otrok začne bruhati, da se zdravnica odloči položiti ga na bok na nosila, da se odloči nadeti mu masko za kisik. Počutim se grozno in v vsej tej grozi občudujem to malo, dobrih devet kil težko bitjece, ki brca in se premetava, ki s svojo energijo zaposluje tri odrasle osebe, da mu komaj držimo masko na obrazku in držimo nega na boku.

K boljšemu počutju ne pripomore rahlo živčno vprašanje zdravnice ali bomo kmalu, ki je bilo namenjeno vozniku. Njegov odgovor, da smo že skoraj tam, me ne pomiri, ker se mi je čas enostavno ustavil. Ko se vozilo ustavi, slišim voznika kako se z nekom pogovarja, ne slišim o čem. Potem slišim “povejte mi ali se čez Vrazov trg pride do ORL-ja ali ne, mene so napotili po tej poti?”. Odgovora ne slišim, slišim voznika “pravi, da se ne pride, cesta je zaprta s količki, kaj bomo naredili?”. Slišim zadravnico, ki pravi “pelji do konca”. Čez nekaj trenutkov se ustavimo pred nepremostljivo oviro, jeklenimi količki, ki jih je “namestil” podjetni ljubljanski župan Janković, da se ja kakšen voznik ne bi izognil plačilu parkirnine tako, da bi se izmuznil skozi dvorišča klinik in tako prišpraral euro ali dva.

“Otroka bomo nosili peš”, je kratka zdravnica. Vem, da mi je še nekaj govorila, a se ne spomnim kaj. Vzel sem otroka v naročje, voznik je pograbil kisik, medicinska sestra mu je držala masko na obrazku, zdravnica vzela papirje in, kar sem ugotovil kasneje, njegove čevljčke ter smo se, kot v kakšnem filmu, peš napotili proti ORL kliniki. Ne vem koliko dolgo smo hodili. Na vhodu v kliniko nas je že čakala zdravniška ekipa, zgrožena nad tem, da prihajamo peš…

Hvala Bogu, vse se je dobro izteklo. V času bivanja v bolnici, od torka do četrtka, so vsi vedeli, da smo mi tisti, ki smo otroka morali prinesti peš na kliniko, ter smo, kot tolažbo slišali marsikatero krepko na račun ameriškega predsednika Bushmana, slovenske infantilne politike in ljubljanskega župana Jankovića.

Danes, ko smo se vrnili v normalo, ko otrok ponovno jé in počasi lovi svoj ritem, ko sva se z ženo, ki nas je počakala na kliniki, ker je v službi v KC, le nekaj stavb stran, končno malo naspala, danes lahko rečem le naslednje: jebite se vsi tisti, ki mislite, da je zaradi vas potrebno zapreti in ustaviti pol države kako bi se vi počutili varne; jebite se vsi tisti infantilni politiki, ki ste pripravljeni uresničevati takšne idiotske zahteve; jebite se vsi tisti, ki ste Ljubljano, ali katerokoli drugo mesto, spremenili v podjetje in ste za to, da bi zaslužili še kakšen euro več, pripravljeni žrtvovati tudi kakšno življenje.

Moja izkušnja je zame najbolj grozljiva, a prepričan sem, da zdaleč ni edina, ki se je dogajala v času, ko si je gospa Busheva ogledovala, kakšna ironija, zdravstveno ustanovo - Onkološki inštitut.

Safet Ali-beg

Ko je Bog delil smisel za norčevanje in hudomušnosti na 1. aprila v vrsti zagotovo ni bilo tistih, ki se danes čutijo poklicane za ustvarjanje norčij, smešnih novic. Zagotovo v tej vrsti ni bilo športnih novinarjev in, dam roko v ogenj, da ni bilo ustvarjalcev slovenskega Velikega brata. Vsako leto, znova in znova, poslušam otročja športna poročila, žalostno smešne novice iz sveta slavnih. Vse narejeno za tiste, ki jim številka čevljev prekaša številko inteligenčnega količnika. In za otroke. Ki poročil itak ne gledajo. Beri naprej

Malo sem že utrujen od novih in novih zapletov v slovensko-hrvaških odnosih. Vedno se najde nov problem, ali pa vsaj nova inačica starega in potem ponovno doma, tako, kot vsako leto, razpredamo o tem, če bo možno čez poletje obiskati Dalmacijo ali bo pa politika tokrat toliko zasrala, da ne bo možno. Seveda, tako, kot vsako leto, mirim in govorim, da je to vsakoletna folklora in se čez poletje ne bo nič spremenilo.

Mirim, čeprav tudi sam pomislim na to, da bi ti nenehni zapleti znali vplivati tudi na naše počutje v Dalmaciji. Nenazadnje, Dalmacija je desna, pod vplivom HDZ-ja, tam je samoumevna javna podpora osumljenim vojnih zločinov (generalu Gotovini) in vrag si ga vedi kaj se lahko izcimi. Res je, da smo do sedaj imeli le pozitivne izkušnje (malo tudi zaradi mojih vojnih izkušenj – človek vedno naleti na nekoga iz časa vojne in potem smo takoj »prijatelji Slovenci«… tudi jaz, se razume), a nikoli ne veš. Beri naprej

Nekaj dni nazaj sem videl Georgea Clooneya in Roberta De Nira, kako javno podpirata Baracka Obamo v tekmi za kandidaturo za predsednika ZDA. In sem bil vzhičen. Super. Bravo. Lepo, da ga javno podpreta tudi tako znana in cenjena igralca. Še posebej George Clooney, ki je znan po svojih aktivističnih dejanjih. Manjkal mi je samo še Sean Penn. Seveda, podpore Obami ne manjka, a je lepo, če ga podpira čim več prepoznavnih ljudi.

Pol leta nazaj sem videl Ivana Balića, najboljšega rokometaša na svetu, ter Roberta in Nika Kovača, hrvaška nogometna reprezentanta, kako javno podpirajo Iva Sanaderja na parlamentarnih volitvah. In sem bil zgrožen. Kaj je zdaj to? Športniki, glasbeniki in drugi estradniki bi se morali ukvarjati s svojim poslom, politiko in politično agitiranje pa prepustiti politikom.

Premišljujem o tem, kako je možno, da pravzaprav enaka stvar izzove tako nasprotujoča si čustva. Pripelje do tako različnih odzivov. Mogoče “malo” vpliva na to ima tudi to, če si sposodim malo Marka Crnkoviča, da če bi bil Američan, bi volil Obamo, na hrvaškem mi pa Sanader in njegova HDZ nista všeč. Pravim “mogoče”, čeprav ta sploh ni potreben.

Safet Ali-beg