Begunci

10.09.2015

Videl sem vojno. V živo. Na prvih frontnih črtah. Včasih pred njimi, včasih za njimi. A ves čas na polno. In v tem času v živo nisem videl veliko beguncev. Sem pa videl njihove hiše, njihove posesti, njihova dotedanja življenja. Videl vse, kar človek v enem življenju lahko stlači v materialne dobrine in čez noč jih mora zapustiti, kako Bosanci znamo reči, da spasi živu glavu. In videl sem tiste, ki niso imeli te sreče.

Nekaj beguncev poznam osebno. Po kalvariji, bežanju čez noč, življenju v begunskih taborih brez minimalnih pogojev dostojnih človeka, so končali v Združenih državah in v Nemčiji. Hvaležni Američanom in Nemcem, da so jim omogočili normalno življenje, življenje brez granat, brez klanja. Za življenje, ki so ga pustili za sabo, nimajo lepih besed, potlačili so travme in zdaj so večji Američani in Nemci do pravih Američanov in Nemcev. In nimajo želje vrniti se nazaj. Pravijo, ko odhajajo nazaj v Ameriko ali Nemčijo, da imajo občutek, da odhajajo domov. Razumem jih. Vrnila se je le teta. Želi umreti na svoji zemlji, v svoji hiši. Preveč je bila navezana na bosansko življenje in se v Združenih državah ni počutila domače. Včasih mi ti moji Ameri grejo na živce. Recimo, ko ob dveh zjutraj začnejo “težiti” po Facebooku ali Skypu. Včasih pridejo prav. Recimo, ko je treba kupiti in dostaviti kakšno elektronsko igračo. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Ko te preseneti SDS

5.09.2015

O Erlahu, o njegovih tvitih, in ne samo tvitih, vemo vsi vse. Neumnosti se hitro širijo po spletu. In dvomim, da koga resno preseneti kakšen njegov umotvor. Na neumnosti se navadiš. Otopiš. V najboljšem primeru zamahneš z roko, s tistim bosanskim “ko ga jebe”. To je pač sreča takšnih ljudi. Da lahko klobasajo, mi pa rečemo, pusti ga, navaden pezde je.

Tudi s tvitom o streljanju na tiste begunce, ki bi se približali slovenski meji na manj kot 500 metrov, ne bi bilo nič drugače. Pač, človek piše neumnosti. Smo se pa odzivali, tudi sam sem se, in odzvala se je stranka, katere član je bil. SDS.

Dobro, nisem vedel, da je Erlah član SDS-a. In dobro, to me ni niti zanimalo. Odziv stranke me je presenetil. Pozitivno, moram priznati. Presenetil zaradi dveh stvari. Prvič, ker ji tega – izključitve – ne bi bilo treba narediti. Vsaj ne nujno. In drugič, ker takšni odzivi niso značilni za to stranko. A poteza je takšna, da ji jaz za to lahko le čestitam. Brez podtonov, brez sarkazma, brez cinizma. In kljub dejstvu, da sva s stranko SDS svetlobna leta narazen glede vrednot, stališč in odnosa do praktično vsega, mi ni težko tega povedati.

Je to le predstava za javnost, glajenje javne podobe stranke, omejevanje škode? Verjetno vse to. Kaj verjetno, zagotovo. A to v tem primeru ni niti pomembno. Roko na srce, katera stranka pa ne dela predstav za javnost, gladi javno podobo, omejuje morebitno škodo in pravzaprav dela vse, kar ji lahko pomaga do dobrega rezultata na volitvah? Nikoli prej nisem zasledil, da bi se SDS odzvala na podoben način. Tudi zdaj ji ne bi bilo treba. A je naredila. In to je največa vrednost. To ji priznam. In ne vidim potrebe, da bi ji to relativiziral, razvrednotil, iskal skrite namene.

SDS je zmogla ta korak. Tudi ZNP. Kapo dol.

  • Share/Bookmark

Komunist

24.01.2014

Bil sem. V partiji. Član Zveze komunistov Jugoslavije. Za razliko od vseh velikih slovenskih, verjetno tudi hrvaških in bosanskih demokratov, ki so jih praktično prisilili, da so bili člani Partije, sem jaz v partijo hotel iti.

Tam nekje na koncu prvega letnika srednje šole se je začelo govoriti, da bodo sprejeli le najboljše. Enega po enega. In govorilo se je tudi, šušljalo pravzaprav, da bom jaz prvi. Vse naj bi bilo le še formalnost. Jaz sem v glavi že bil član. In prav pasalo mi je. Potrditev. Da sem dober, pravzaprav boljši od sošolcev. Potem pa so najprej sprejeli sošolca. Sicer simpatičnega fanta, prav tako odličnjaka, a vseeno. In sem bil razočaran. Seveda sem bil. A ni bilo kaj za narediti. Počasi se je razočaranje poleglo in življenje je teklo naprej. Vojaško življenje. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Vukovar

18.11.2012

V Vukovar nisem nikoli stopil. Še najbližje sem mu bil leta 1991, tik pred njegovim padcem. A sem s tem mestom na Donavi neločljivo povezan…

Zdenko je bil faca. Spoznal sem ga junija 1991. Takrat je na začetku Ilice v Zagrebu pripravljal najboljše palačinke. Spoznala sva se preko mojega dekleta. Pač, njegova žena je bila njena prijateljica. Nekaj takega. Glede na to, da sem takrat živel na začetku Jurišićeve, obe ulici pa sta prihajali na glavni zagrebški trg, Trga bana Jelačića, sva se pogosto videvala. In tudi debatirala. Bili so to časi, ko se je debatiralo o vojni…

Na začetku novembra so mi rekli, da je Zdenko šel branit Vukovar. Prostovoljno. Kar tako. Iz Zagreba…

Bili so to čudni časi. Časi, v katerih dvajsetletni mulo lahko poveljuje enoti v kateri je najmlajši član pet let starejši od njega, najstarejši pa bi mu lahko bil dedek. Dvajsetletni mulo, ki čez noč postane odrasel človek. Dvajsetletni jaz. Jebeni časi… Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Na ladji, ki je zaplula v desno

2.10.2012

Nikoli me ni zanimalo, kaj se dogaja z gostiteljem mojega bloga. S Siolom. Nikoli se nisem spraševal, kakšen veter piha v njegova jadra. Pravzaprav sem ga doživljal apolitično. Tehnično. Sva sobivala brez posebnosti. Korektno. Kolikor se spomnim, njegovim novicam in komentarjem bi težko očitali politično obarvanost.

Danes je seveda drugače. Še slep lahko vidi, kam pluje ta ladja. Iz izkušenj prejšnjih, pluje na čeri desnega populizma, kjer se bo, tako, kot vse do sedaj, neslavno razbila. Mornarjem, ki so sedaj za krmilom, je uspel desant na to spletno stran, na to do sedaj dobro stoječo ladjo, žal pa je, v svoji vnemi ne bodo znali peljati naprej. So se že dokazali. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark