Življenje ni paradižnik

V neposredni bližini moje pisarne, pravzaprav njena skoraj prva soseda je zobna ordinacija. Je v pritličju poslovne stavbe in gleda na ulico. In ulica gleda v njo. Gleda v njena okna. Gleda v njeno notranjost.

Vsakič, ko se s kom odpravim v bližnji lokal na pijačko, ki je v poslovnem svetu zamaskirana kot poslovno srečanje, sklepanje poslov, zaključevanje poslov in kdo ve v kakšen vse celofan bi se jo dalo zaviti, gremo mimo ordinacije. In pokukamo noter. Sicer diskretno, pa vendar. Ni težko pokukati, žaluzije so skoraj vedno maksimalno odprte. In vsakič se mi to zdi prav hecno. Zdi se mi nenavadno, da gospa zobarca in njena asistnentka ne čutita potrebe, da bi svojim pacientkam in pacientom dali nekaj več diskretnosti. Ali pa vsaj minimalno diskretnosti, ki se jo da tako enostavno doseči z rahlim zasukom žaluzij. Meni, mojim prijateljem in mojim poslovnim partnerjem, se zdi to hecno, dvomim pa, da je hecno tistim ljudem, ki z odprtimi usti sedijo praktično v izložbi. Sam bi se na njihovem mestu počutil neprijetno. Sam bi tudi zobarci povedal, da nisem plačal sedeža v izložbi pač pa tistega malo bolj zasbnega.

Hecno. Res hecno. Ko sem to prvič opazil sem mislil, da gre za spodrsljaj. Pač, ljudje včasih lahko pozabimo marsikaj, marskaj spregledamo. Drugič, tretjič in tako vsak dan… to pa ne more biti spodrsljaj. To je čisto pomanjkanje občutka za… ma, za marsikaj.

In tako čakam ob vsakem sprehodi mimo ordinacije. Čakam, ne kaj bom videl pač pa ali se bo zgodilo, da so žaluzije zaprte. Čakam še vedno. In medtem, ko čakam, sočustvujem s tistimi, ki v tej zobni izložbi razkazujejo zobe, čeljusti, ustne votline, mostičke in proteze.

In medtem, ko čakam, obžalujem, da je gospa zobarca zobarca in da je skoraj prva soseda moje pisarne zobna ordinacija. Veliko bolj vesel bi bil, če bi gospa bila ginekologinja in če bi skoraj prva soseda moje pisarne bila ginekološka ambulanta. Bi bilo bolj zanimivo pokukati skozi odprte žaluzije. Samo, glede na mojo srečo, v tem primeru bi ginekologinjo obiskovale samo stare tete.

Safet Ali-beg

Včasih, ko v kuhinji primem steklenico olivnega olja, me zmoti napis na etiketi: oljčno olje. Včasih pa piše olivno olje. V čem je finta? Hvala bogu, teh težav ni, če v roke vzamem plastenko domačega olivnega olja, ki ga prinesemo iz Šibenika. Seveda ni težav, ker iz Šibenika ne prinesemo olivnega olja temveč maslinovo ulje.

A res, vedno me zaintrigira zakaj je olivno olje oljčno olje. Ni mi logično. Sploh ne. Pa tokrat dvomim, da je to zaradi tega, ker sem Bosanec. Sem brskal in preverjal. SSKJ mi je povedal tisto, kar že vem. Oljka je južno drevo*, oliva pa sad oljke. Dobro, olje se, kolikor je meni znano pridobiva s stiskanjem oliv. Možno, da je kdo kdaj poskušal stiskati oljko, predvidevam, da takrat, ko se mu je gravitacija postavila po robu, a nisem prepričan, da mu je iz nje uspelo iztisniti kakšno olje. In če se olje pridobiva s stiskanjem oliv, zakaj ne more biti olivno olje? Kdo si je to zmislil?

Poskušal sem si to razložiti z jablano, jabolko in jabolčnim sokom. Tukaj mi je vse jasno. Jablana je drevo, jabolko sadež, jabolčni sok pa sok iz sadeža jablane. Zakaj ista logika ne velja tudi pri olivnem olju?

Če je meni kaj jasno…

Safet Ali-beg

* seveda v SSKJ piše natanko tako:  južno drevo ali njegovi jajčasti, koščičasti sadovi, iz katerih se pridobiva olje, a tega gor nisem napisal, ker bi relativiziralo moje pisanje

Nič ni boljše od tega, da se ti teden začne z ženskimi spodnjicami. Seveda, pod pogojem, da so ti všeč ženske in njihove spodnjice ter da spodnjice niso podobne tistim iz Dnevnika Bridget Jones. Če se ti teden tako začne in če drži tisto, da se po jutru dan pozna, potem se lahko le veseliš njegovega nadaljevanja.

Samo, da bi za spodnjice, o katerih pišem, bolje bilo, če jih ne bi bilo. Seveda, nič usodnega ni v tem, da so, a so nepotrebne. Vsaj jaz sem prepričan v to. Pa ne sodim v skupino puristov. Sploh ne. Rad se ozrem po zanimivem ženskem spodnjem perilu. Konec koncev je v prvi vrsti ustvarjeno za moške oči. Rad se tudi poigravam z normami, ki so jih glede spolnosti ustvarjali in ustvarili ljudje, za katere sem prepričan, da so bili spolno zavrti. A to da pišem o teh spodnjicah, nima prav nič opraviti s temi stvarmi. Beri naprej »

Siddharta je v sodelovanju s pevcem Big Foot Mame Grego Skočirjem in Vladom Kreslinom, Petrom Lovšinom ter Zoranom Predinom pripravila novo himno slovenske reprezentance…

Danes sem jo slišal. Mi ni všeč. Kot himna ne. Kot himna so še Gamsi boljši kot to. Si ne predstavljam, res si ne, da bi na to pesem norele navijaške množice. Navijaška himna je, naj bi bila, poskočna, udarna, na prvo žogo. Takšna, da ti požene kri po žilah, da te vrne v dobo črednega nagona. Takšna, da ob njej še navadni gledalci postajajo ognjeni navijači, ki so za svojo reprezentanco pripravljeni iti v pekel in nazaj. Navijaška himna ni nič sofisticiranega, nič vzvišenega, in če hočete, nič Bog ve kako kakovostnega. Beri naprej »

Z mojim neoglašanjem na blogu je podobno kot pri sosedu. Ne zaradi tega, ker ne bi imel o čem pisati. Imam veliko, sicer, verjetno nič pametnega, a kdo bi se s tem obremenjeval. Pa ja ne kakšen bloger. Zaradi tega, ker enostavno ni bilo časa. Oziroma, čas je izpuhtel v nekih drugih obveznostih. Med drugim sva ga s sosedom porabila za še en drug projekt. Beri naprej »