Življenje ni paradižnik

Do pred kratkim sem mislil, bil prepričan, da je kranjska klobasa slovenska kulinarična značilnost. Še več, tako so me učili. Tako sem se naučil. Skupaj s potico, ajdovimi žganci, prekmursko gibanico…

Spomnim se, o tem sem govoril tudi na izpitu iz znanja slovenščine, ki sem ga kot tujec potreboval za vpis na fakulteto in sem ga, na to sem ponosen, naredil z 97%. In odgovor je bil pravilen.

A očitno ste me Slovenci ves čas peljali žejnega čez vodo, jaz, Bosanec, sem vam pa verjel. Beri naprej

 

V komunikaciji z drugimi ljudmi in institucijami pogosto pridemo v situacijo, ko moramo povedati ime, priimek, naslov, telefon. In podobne stvari. Nič nenavadnega. Pri meni je nenavadno le to, da se ta šum, ki nastane med mano in tistim, ki te podatke zapisuje, pojavi relativno pogosto.

Če bi zapisal vse inačice svojega imena in priimka, ki so ga napisali drugi, bi bil spisek relativno dolg, a to mi ni želja. Pač, ljudje se zmotijo, slišijo različno, preslišijo, se zatipkajo. Seveda, ne izključujem niti možnosti, da tudi sam včasih nerazumljivo izgovorim podatke, zamomljam, in na ta način pripomorem k omenjenim lapsusom. Iste jemljem kot zanimivosti in če je le mogoče iz tega naredim šalo.

Tako je bilo tudi danes. Beri naprej

 

Komaj, komaj sem se prebil do doma. Čeprav sem, zahvaljujoč vremenski napovedi, bil dobro pripravljen na razmere, je pot domov bila zgodba zase. Zjutraj sem s seboj prinesel listek s spiskoma za dve trgovini, spisek mora biti, sem pač tisti tip moškega, ki kupi le tisto, kar je napisano, pa še tam kaj spregleda. Seveda sem pripomnil, da ni najbolj smotrno po takem vremenu motoviliti po trgovinah, a ni pomagalo, plenice, otroška hrana, pralni praški, mehčalci… vse to je bilo nujno.

Glede na razmere sem se v trgovine odpravil prej, namreč, vedel sem, da se bo pot domov vlekla kot zaspana kača. Od trgovine do trgovine po zasneženih cestah, komaj s kakšnim parkirnim prostorom. Groza. Se mi zdi, da ljudje ob takšnem vremenu vozijo kot polži na dopustu. Na cesti plundra, smrt za čevlje. Sneg je, ponovno, presenetil dežurne službe. A nekako opravim nujne nakupe in se odpravim domov. Iz BTC-ja je po takšnem vremenu najlažje in najhitrejše priti peš, a kaj ko je Litija daleč za pešačenje. Počasi, po tistem »kamor vsi Turki, tja tudi mali Mujo«, se izvlečem iz kaosa največjega nakupovalnega središča v Sloveniji. Včasih se mi zdi, da se v njem istočasno nahaja polovica slovenske populacije. Beri naprej

 

6 komentarjev