Ko te preseneti SDS

5.09.2015

O Erlahu, o njegovih tvitih, in ne samo tvitih, vemo vsi vse. Neumnosti se hitro širijo po spletu. In dvomim, da koga resno preseneti kakšen njegov umotvor. Na neumnosti se navadiš. Otopiš. V najboljšem primeru zamahneš z roko, s tistim bosanskim “ko ga jebe”. To je pač sreča takšnih ljudi. Da lahko klobasajo, mi pa rečemo, pusti ga, navaden pezde je.

Tudi s tvitom o streljanju na tiste begunce, ki bi se približali slovenski meji na manj kot 500 metrov, ne bi bilo nič drugače. Pač, človek piše neumnosti. Smo se pa odzivali, tudi sam sem se, in odzvala se je stranka, katere član je bil. SDS.

Dobro, nisem vedel, da je Erlah član SDS-a. In dobro, to me ni niti zanimalo. Odziv stranke me je presenetil. Pozitivno, moram priznati. Presenetil zaradi dveh stvari. Prvič, ker ji tega – izključitve – ne bi bilo treba narediti. Vsaj ne nujno. In drugič, ker takšni odzivi niso značilni za to stranko. A poteza je takšna, da ji jaz za to lahko le čestitam. Brez podtonov, brez sarkazma, brez cinizma. In kljub dejstvu, da sva s stranko SDS svetlobna leta narazen glede vrednot, stališč in odnosa do praktično vsega, mi ni težko tega povedati.

Je to le predstava za javnost, glajenje javne podobe stranke, omejevanje škode? Verjetno vse to. Kaj verjetno, zagotovo. A to v tem primeru ni niti pomembno. Roko na srce, katera stranka pa ne dela predstav za javnost, gladi javno podobo, omejuje morebitno škodo in pravzaprav dela vse, kar ji lahko pomaga do dobrega rezultata na volitvah? Nikoli prej nisem zasledil, da bi se SDS odzvala na podoben način. Tudi zdaj ji ne bi bilo treba. A je naredila. In to je največa vrednost. To ji priznam. In ne vidim potrebe, da bi ji to relativiziral, razvrednotil, iskal skrite namene.

SDS je zmogla ta korak. Tudi ZNP. Kapo dol.

  • Share/Bookmark

Junaki nasilja nad ženskami

25.11.2014

Ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami vsi govorijo o ženskah. O njihovih težavah, strahovih, SOS telefonih, varnih hišah, razbitih in uničenih družinah, otrocih, ki so priča nasilju, ki so žrtve nasilja. A jaz bi, jaz bom o resničnih junakih nasilja nad ženskami. O moških.

A ne o vseh moških, samo o tistih pravih. O tistih čigar delo in pogum je predmet današnjega mednarodnega dneva. Slehernega dneva. O pogumnih alfa, beta, gama samcih, ki nam papkom kažejo, kako se stvarem streže. Ker, dejstvo je, da si ženske to zaslužijo. Da prosijo za klofute, brce, nokavte.

O tistih, ki se pogumno lotijo žensk. S pestmi. Kakopak. Da ženska začuti vso njihovo moč. Da ubijejo boga v njej. Da ji tako pokažejo, koliko jo imajo radi. Ker, to je ljubezen. Ki jo na takšen način lahko pokažejo le pravi moški. Ni večjega pokazatelja ljubezni, kot so polomljene kosti. In to lahko pokažejo le pravi junaki. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

On ima rada burek

24.11.2014

Zakomplicirali ste jo. Do amena. Slovenščino. In to ne samo za nas, ki so nam geni prišli od drugod, zakomplicirali ste jo tudi za klene domoljube. Glede na to, da jo večina ne obvlada.

Kdo, kdaj, bel, bil, smel… in še malo morje tako zapisanih besed, ki se jih ne izgovori tako, kot so zapisane.

Pa štetje. Enaindvajset, stopetinosemdeset, enaindvajset tisoč stopetinosemdeset. In tako lomiš jezik v nedogled. Kdo pri zdravi pameti poleg vas gre tako komplicirati številke! Dobro, kdo pri zdravi pameti poleg vas in Nemcev! To je največji napad na številke od uvedbe arabskih številk, ki so poenostavile rimske.

Pa dvojina. A moram tukaj sploh kaj omenjati?

Pa s in z, pa k in h, pa ne da bi in brez da bi…

Pa… Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Spremembe

19.11.2014

Kot ženska, ki s spremembami v življenju, spremeni frizuro, kot moški, ki s spremembami v življenju odkrije kolo, fitnes in ostale pokazatelje, da ima novo, tudi jaz spreminjam videz bloga. Skoraj vsakič, ko se spomnim, da ga imam, da sem na njem znal napisati tudi kaj berljivega. Hudomušnega. Pronicljivega. Nekdo me mora hvaliti. Tudi, če to počnem sam. In tudi, če se blago, ki se samo hvali, hitro pokvari.

In domišljam si, da lahko napišem še kaj berljivega, hudomušnega in pronicljivega. Dobro, to sem si neštetokrat domišljal in velikokrat obljubljal. Če bi se karkoli merilo le z obljubami, bi bil jaz svetovni prvak. Kaj svetovni, vesoljni.

A tudi za zapis novih obljub, potrebujem svež videz bloga. Novo frizuro, novo kolo, fitnes. Če je na tem karkoli dobrega, je premik skozi spremembe do čiste oblike bloga. Od različnih barvnih kombinacij, ki so včasih kraljevale nad vsebino, do čistega minimalizma, kjer kraljuje vsebina, zapisana v meni ljubši obliki črk. S serifi. Pravijo, da so ti možganom bolj prijazni.

In še vedno kraljujejo tudi paradižniki. Logično. Kakšen blog “Življenje ni paradižnik” bi to bil brez paradižnikov.

Blog je, tako ga doživljam jaz, oblikovno postal resen. Še da se zresnim jaz… a to bi bilo vseeno preveč.

  • Share/Bookmark

Bakšiš

27.03.2014

Če se odpraviš v Egipt, Tunizijo, Turčijo, …, se mu ne boš mogel izogniti. Bakšišu. Ali napitnini. Kakor vam ljubše. Pričakujejo ga povsod. Vozniki avtobusov, njihovi pomočniki, nosači, receptorji, sobarji, natakarji, izdajalci brisač…, da skrajšam, vsi, od zapustitve do vrnitve na mednarodni terminal na letališču. Vključno s policisti. Le, da bi slednji rajši kakšno konkretno podkupnino.

Običajno to pomeni, da se na to moraš pripraviti še pred odhodom. Če greš v Egipt, je najboljše imeti zalogo bankovcev po 1 dolar. Ameriških, seveda. Lahko tudi z evri, a boš šel z dolarji lažje in predvsem cenejše skozi. V Turčiji je evro drugo plačilno sredstvo, tako da ni panike, le dovolj drobiža moraš imeti. V Tuniziji le njihov tunizijski dinar. Ki ga dobiš z menjavo evrov na vsaki recepciji hotela. V nekaterih trgovinah je možno celo plačati z evri. Hecno pri Tuniziji je, da njihovega denarja ne smeš nositi ven iz države. Na koncu ga moraš ali zapraviti ali pa na letališču zamenjati nazaj v evre. Čeprav, zakaj bi si kdo sploh želel odnesti tunizijske dinarje? Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark