Ljubav je smisao života

13.03.2014

Tako svojo pripoved začenja bosanski raper Edin Osmić aka Edo Maajka. Pripoved o Mahirju in Almi. Sicer najboljši scenarij za film, ki ne bo nikoli posnet. Škoda. Tisti, ki hodite v kino Dvor, poglejte prvi in drugi sedež v osmi vrsti. Poglejte, kaj piše na njih (vsekakor upam, da še piše).

Tudi jaz poznam Mahirja in Almo. Svoja Almo in Mahirja. Le, da sta onadva Mojca in Amir.

Tam, v drugi polovici osemdesetih sta se spoznala. V Ljubljani. Tukaj sta živela, hodila v šolo. Ona Slovenka in on Bosanec. Mogoče je on danes Bošnjak, mogoče kaj drugega, ne vem. Vem, da smo takrat bili vsi Bosanci. Njegova starša nista bila ravno navdušena nad to ljubeznijo. Oče posebej. Da mu sin ima punco Slovenko, to pa že ne. Morala bi biti muslimanka. Če že Slovenka, pa s stisnjenimi zobmi. To je ta naša hinavščina. Lahko piješ, hazardiraš, odiraš najemnike, a to, da ti sin ima punco Slovenko, to pa je višek. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Sreča je v nesreči

31.01.2014

Zlata lisica je pred vrati. Tokrat (spet) v Kranjski Gori. In gor je toliko snega, da dela preglavice organizatorjem. Pravzaprav je snega dovolj povsod, tudi na Pohorju, bivališču, domovanju Zlate lisice. Super! Mislim, to, da je snega preveč. To je čudovita novica. Spet situacija, ki zahteva herojske napore organizatorjev. Ki bodo garali kot živali, a na koncu jim bo vendarle uspelo.

To smo mi. Nam so normalne situacije, normalni pogoji vir največjih frustracij. Normalnost nas ubija. Degradira. Mi zadihamo šele v izrednih situacijah. Kot je situacija zdaj v Kranjski Gori. Organizatorji bodo delali, se borili z naravo, kljubovali. Kot radi rečejo športni komentatorji, pustili bodo srce na vitranški strmini. Kaj srce, dušo in telo. Možgane smo itak že zdavnaj nekje pozabili. Garalo se bo do onemoglosti. A na koncu jim bo vendarle uspelo. In ponos bo šprical na vse strani. Kot bi normalne razmere, v katerih tudi dobro pripraviš progo, bile ne vredne omembe. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Komunist

24.01.2014

Bil sem. V partiji. Član Zveze komunistov Jugoslavije. Za razliko od vseh velikih slovenskih, verjetno tudi hrvaških in bosanskih demokratov, ki so jih praktično prisilili, da so bili člani Partije, sem jaz v partijo hotel iti.

Tam nekje na koncu prvega letnika srednje šole se je začelo govoriti, da bodo sprejeli le najboljše. Enega po enega. In govorilo se je tudi, šušljalo pravzaprav, da bom jaz prvi. Vse naj bi bilo le še formalnost. Jaz sem v glavi že bil član. In prav pasalo mi je. Potrditev. Da sem dober, pravzaprav boljši od sošolcev. Potem pa so najprej sprejeli sošolca. Sicer simpatičnega fanta, prav tako odličnjaka, a vseeno. In sem bil razočaran. Seveda sem bil. A ni bilo kaj za narediti. Počasi se je razočaranje poleglo in življenje je teklo naprej. Vojaško življenje. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

20 evrov za pajka

8.01.2014

Po ženo sem prišel pravočasno. Je rekla, večkrat tekom dneva, da naj bom točen. Da danes pa res. A to mi je do zdaj rekla vsaj 525 krat. In vedno pridem. In sem točen. 5 minut točen. 10 minut točen. In, ko tako nabiram minute točnosti, potrka.

Pogledam, mlajši moški stoji ob avtu in me nekaj prosi. Odprem okno. Toliko, da ga lahko slišim. In premalo, da bi porinil roko.

“Oprostite, pajek mi je odpeljal avto. Sem parkiral narobe. Iz Logatca sem prišel v porodnišnico, dekle mi je ravnokar rodilo. Zdaj moram po avto, imam samo 80 evrov, potrebujem pa 100. Bi mi, prosim, pomagali s parimi evri, da naberem 20? Vrnil vam bom takoj, ko pridem domov. Pustim vam svojo telefonsko.” Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Dolge gate

20.12.2013

Z njimi sem se prvič srečal v srednji vojaški šoli. Z dolgimi gatami. Seveda ne štejem, da sem jih nosil tudi kot otrok, takrat pač nisem nič vedel o tem. Štejem le čas odraslosti. Čas, ko se zavedam sebe in sveta okoli. In niso mi bile všeč. Če pomislim, niso bile všeč nobenemu sošolcu.

Da nam niso všeč je bilo jasno tudi bolj odraslim od nas, se pravi, našim nadrejenim. Očitno nismo bili ne prvi, no, med zadnjimi pa vsekakor, glede na to, da se je s koncem moje srednje šole razpadla tako država kot armada, ki so jim šle v nos dolge gate. Da so nas pripravili do tega, da smo jih vzljubili, so nam uvedli zimsko sezono, v kateri kratkih spodnjic niso sprejemali za pranje. Samo dolge. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark